In zakaj bi jim verjeli

...do sedaj niso naredili nič in ne vedo, kako bi, vendar bodo nadaljevali po isti poti

Otroci, rojeni v letu, ko je prišla demokracija in ko so »naši« končno prišli na svoje, so zdaj stari 29 let, končali so ali niso končali fakultet, nekateri so tudi magistrirali... če so v sorodu, vsaj v najdaljšem, z demokrati imajo službo in to v državni upravi ali katerem od »naših« javnih podjetij in imajo zagotovljeno sedanjost, če pa bo vse potekalo, kot je treba, tudi prihodnost... Zagotovo, zanesljivo in zvesto so že večkrat volili, seveda vedno za »naše«... ali pa niso volili, ker so brezposelni, brez idej, brez volje, nezainteresirani... Ali pa sploh ne živijo tukaj.

Njihovi starši (tisti, ki niso demokrati) so leta obijali pragove in se potikali od biroja za zaposlovanje do dela na črno, če pa so že ujeli kakšno »belo delo«, delajo za 400-600 KM, v najboljšem primeru 800, če so sploh prijavljeni, potem je to za minimalca in toliko jim obračunavajo prispevke od plače in iz plače... Tisti, ki se niso znašli, se borijo na robu PTSP-ja, bodisi zaradi vojne ali posleratnega obdobja, gledajo pet dnevnikov na dan ali jih sploh ne gledajo, pred trgovino ob pivu ali pred mošejo po akšamu razpravljajo o migrantski krizi, majejo z glavo ali dvignejo ramena, ker je to ena od tem, o katerih se še vedno lahko govori na glas... Ali pa jih to sploh ne gane... Potem ležejo nesrečni, zjutraj pa vstanejo še nesrečnejši, deloma tudi zato, ker so se sploh zbudili.

Približno takole, kot prizor iz šestdesetih let prejšnjega stoletja in scenarij nekega slavljenega scenarista za filme nekega obrekovanega režiserja ali pa povsem drugače, vendar je to za ta tekst najmanj pomembno.

Tisto, kar je resnično pomembno, je dejstvo, da medtem njihovi demokratični kandidati – nekateri med njimi celo z nadnaravnimi močmi (njihova skrb za Bosno in Hercegovino se začne že v plenicah) – prepričujejo, da morajo, če želijo, da jim bo kdaj bolje, biti na oblasti še leta, ker potrebujejo čas za mučne reforme, ki jih nekdo ni izvedel v preteklih 29 letih... Za to potrebujejo nacionalno enotnost (kar koli to pomeni in česar nimamo, vendar jo bomo imeli), ekonomsko moč (ki je prav tako nimamo, vendar jo bomo imeli, če bomo imeli nacionalno enotnost), demokratično državo in ne zasebnih projektov (torej, trenutno imamo zasebne projekte in ne demokratične države) in dober izobraževalni sistem (kar pomeni, da je ta slab)... Ali to pomeni, da je ta slab izobraževalni sistem medtem »izšolal« pet, šest generacij nestrokovnjakov in nevednežev, ki v 29 letih niso bili sposobni ekonomsko okrepiti države, nacionalno poenotiti (ne vem koga), niti izvesti reform in zasebni projekt, ki si ga je nekdo zamislil (in izvedel), spremeniti v demokratično državo? Ali je sploh vredno omeniti, da so se medtem, v preteklih 29 letih, na mestih in položajih ministrov in direktorjev neštetih institucij, ki naj bi skrbele za gospodarstvo, civilne zadeve in izobraževanje, zamenjale na desetine nekih, nekakšnih, nečijih... ljudi, bog ve kako strokovnih (zagotovo niso znalci, ker so se izobraževali v tistem prejšnjem, slabem sistemu, ki smo ga zamenjali s tem dobrim demokratičnim)...

No, dobro... ker je vsako drugačno mnenje v (tej) demokraciji obravnavano kot sovražni akt, nacionalna herezija in neverovanje, mi ne pade na pamet, da bi rekel karkoli, kar bi postavilo pod vprašaj doslej zastavljene teze izvoljenih ali šele kandidiranih genijev, še posebej pa ne bi komentiral njihov prispevek k državnosti, gospodarstvu, demokraciji in izobraževanju... Namesto tega mi dovolite, da preberem tisto, kar so govorili, in morda ne vedo, da so to rekli, ali pa je resnica le govorila iz njih, tistih, ki že skoraj tri desetletja sodelujejo in neposredno prispevajo k dejstvu, da zdaj potrebujemo »drugačno, poštenejšo, enakomerneje razvito, solidarnostnejšo in uspešnejšo, bolj bosansko Bosno in Hercegovino... državo, v kateri ne bodo v ospredju nacionalne, etnične delitve in preteklost, temveč reševanje življenjskih vprašanj ljudi, dialog, notranji dogovor in prihodnost«.

»Vrnil bom dostojanstvo Bošnjakom,« je govoril eden, »narodu, ki je prepuščen na milost in nemilost ozkemu krogu ljudi, ki deluje na fevdalnih postulatah,« ne da bi imenoval kogar koli iz »ozkega kroga ljudi«, kaj šele omenil dejstvo, da je nekoč, ne tako dolgo nazaj, tudi sam bil del tega kroga, ampak zato, brez kakršnega koli povoda, omenja svoje / njihove glavne zaveznike, Washington in Bruselj, pa tudi sosede(?!) in Nemčijo in Turčijo in Kitajsko in vse druge prijateljske države, ki spoštujejo Bosno in Hercegovino«... Če ne bi bilo žalostno, bi bilo smešno. Vendar mu ni dovolj, ampak je nadaljeval z razkrivanjem tople vode: »Zavedam se težnje aktualnih političnih oblastnikov tako v Banja Luki kot v Mostarju, vem, da vse storijo, da bi škodovali institucijam Bosne in Hercegovine, vendar ne v dobro bosanskih Srbov in Hrvatov, ampak to počnejo, da bi zaščitili svoje režime in svoj parainstitucionalni krog, ki ima prevlado in interese v gospodarstvu, pravosodju, izvršni in zakonodajni oblasti.«

In potem je obljubljal: »Institucije bomo vrnili državljanom in narodu,« »doslej vladavini fevdalnih oligarhov z demokratičnim perjem bomo priredili konec, trdil je, da ve, »kako Bosno in Hercegovino vrniti na pot demokratičnih institucij, mednarodne integracije in notranjega dogovora, ki temelji na reševanju ekonomskih, izobraževalnih, zdravstvenih, pokojninskih in drugih življenjskih problemov.« Poleg dejstva, da niti z eno samo besedo ne omeni, kaj je do sedaj storil ali naredil ali vsaj poskusil izvesti vse obljubljeno v delo, je ta nesrečnik potrdil strahotno stanje stvari v tej državi: da so institucije odtujene od državljanov in naroda, da državo vodijo fevdalni oligarhi, da država trpi zaradi ekonomskih, izobraževalnih, zdravstvenih, pokojninskih in drugih življenjskih problemov. Ostali del njegovega političnega programa je bolj pamfletarski kot parole in zato malo ali nič vreden omembe: »skozi tisočletno zgodovino je Bosna in Hercegovina imela različne sovražnike, tako zunanje kot notranje, in je imela večje probleme in izzive od današnjih, vendar je vedno ostala kot enotna skupnost in prostor srednje poti...« Ni mu manjkalo niti besed samohvale: »Moja prednost je prav ta možnost združevanja ljudi, in narodov in državljanov na platformi širokega centra, združevanje in ne ločevanje in stalni konflikt, ki koristi le etničnim voditeljem...« in nato naštel vse tiste, ki so mu nudili podporo, vse po vrsti enake kot on in iz istega gnezda izvaljeni.

Drugi nam je genij razkril, da Bosna in Hercegovina ni »celovita in demokratična država enakopravnih narodov na celotnem njenem ozemlju« ter da »politična stranka, ki ji pripada tudi on osebno, meni, da bi (najbolje bi bilo, če bi BiH) bila država vsaj pet multietničnih, ekonomskih regij« ampak da je za to »potrebno doseči soglasje znotraj BiH«, ki ga trenutno, na žalost, ni in ni verjetno, da ga bo v bližnji prihodnosti, ker, čeprav je to »popolnoma zakonita in legitimna tema, ki jo dovoljuje tudi obstoječi Ustav BiH in Daytonski mirovni sporazum«, »v okoliščinah, ko v BiH ni političnega soglasja, da bi naredili boljši sistem, s katerim bi čim prej dosegli ideal celovite in demokratične države enakopravnih narodov in državljanov, nam ostane, da spoštujemo tisto, kar imamo danes kot okvir, v katerem se gibljemo«! Z drugimi besedami, to je tisto, kar bi si želeli, česar nismo uspeli niti začeti v zadnjih dveh, treh desetletjih, za kar nimamo pojma, kako in na kakšen način sploh privesti do kakšne rešitve, ampak, eto... nimamo nič od tistega, kar želimo, ampak imamo tisto, kar imamo, »moramo dosledno spoštovati tisto, kar imamo« in vam je vseeno, koga izberete, mene ali kogar koli drugega...

Nadalje je govoril ta: »Moramo storiti vse, da bi se povratek in to vzdržen povratek čim bolj posrečil, da bi okrepili gospodarstvo, ki ga morajo spremljati socialni ukrepi, da bi obnovili narušeno zaupanje med narodi in državljani BiH, da bi zagotovili enakopravnost vseh na celotnem ozemlju države.« Odnosno, nismo uspeli ljudi vrniti njihovim domovom ali smo uspeli ljudi ne vrniti njihovim domovom, pomagali desetinam in stotinam tisočem, da se izselijo iz države in jim zagotovili, da si sami poiščejo preživetje, če jim je tam bolje kot tukaj, nimamo gospodarstva, ki bi podprlo kakršno koli socialno politiko in ukrepe za reševanje ljudi pred lakoto in nimamo pojma, kako, ne poznamo načina in nam ne pade na pamet nič, kar bi pomagalo vzpostavitvi zaupanja in enakopravnosti narodov in državljanov BiH na celotnem ozemlju BiH... ampak, eto, to je potrebno... Tega do sedaj nismo naredili in nimamo pojma, kako bomo in kaj bomo naprej, ampak bomo nadaljevali (po) isti poti, pa, kar Bog da... Morda še osem let... ker toliko časa še potrebujemo, da dokončamo delo, ki ga do sedaj nismo opravili.

Niti njemu ni dovolj njegovih lastnih neumnosti, ampak je nadaljeval: »To so po mojem mnenju, poleg številnih drugih tem, ki jih je treba zajeti, načini, kako čim bolje reintegrirati BiH. Druga stvar je integracija tako reintegrirane BiH v Evropsko unijo in v zvezo NATO ... pri čemer opozarja, da EU in zveza NATO »nimata nobene alternative«. Eh, ampak za to »mora obstajati enotnost državotvornih političnih sil, probosanskohercegovskih političnih sil« kot tudi okoli »minimuma vrednot, ki jih moramo vsi skupaj ščititi, ko gre za BiH in pod katero nobena od teh sil ne bi smela iti«, in ena od teh stvari je »strogo spoštovanje in obramba dosežene ravni reform« ter da »ne bi smela obstajati nobena državotvorna politična sila, ki bi zaradi katerega koli razloga bila pripravljena, še posebej pa zaradi boja za oblast, iti pod to raven in rušiti doseženo raven reform...«

Da poskusim prevesti v razumljiv jezik, tako nam kot njemu, ubogemu, in sicer z njegovimi besedami; namreč, nekatere vesoljske »politične sile – ker brez njih to ne bi bilo mogoče storiti – so omogočile sprejetje sramotnega zakona o spremembah Zakona o prebivališču, ki je povzročil velike težave vračajočim se in ki neposredno spodkopava Daytonski mirovni sporazum, Zakona o nasprotju interesov, ki je praktično uničil ta zelo pomemben sistem in mehanizem za boj proti korupciji, kot tudi Zakona o javnih naročilih, s katerim je praktično razbit sistem javnih naročil v BiH...« in on – ubogi – kot tudi njegova politična stranka nista mogli storiti ničesar, ker nista bila na oblasti in ker proti vesoljcem ni učinkovitega instrumenta za zaščito vitalnih eksistenčnih interesov. Prekleti vesoljci...

Na koncu je dejal, da danes Bosna in Hercegovina nima znanja, vztrajnosti, doslednosti, verodostojnosti in verodostojne politike, ker vse to potrebujemo, in tega ne dovolijo, ker je »cilj tistih, ki BiH ne želijo dobro, razbiti enotnost domoljubnih političnih sil in s tem poskusiti utišati bošnjaški politični dejavnik, brez katerega se ne morejo več sprejemati odločitve ne v BiH ne v regiji« in za to potrebujemo »bošnjaško enotnost«, proti kateri nekateri odprto delajo »iz majhnih osebnih interesov«, drugi pa spet »namerno vnašajo zmedo in razdor, poskušajoč nas razdeliti in oslabiti. Toda, hvala Bogu, »jim to ne bo uspelo, ker naš narod prepoznava zgodovinski kontekst, v katerem živimo« in ima stranko, ki je »edina sila, ki zna in zmore, ki ima modrost in pogum, da gradi državo enakopravnih ljudi, da se upre njenim sovražnikom in jo popelje v EU in NATO« čeprav do sedaj nič v tem smislu niso naredili.

Deloma zato, da bi pokazal, da konca ni na vidiku, kaj šele, da bi se njegova politična in vsaka druga pamet končevala na frazah, ki nimajo nobenega smisla, je kandidat poudaril, da »državljani Bosne in Hercegovine, ki živijo izven domovine, predstavljajo ogromen potencial« in posebno pozornost zdaj moramo posvetiti njihovi vlogi v gospodarstvu ... iz faze, ko je dijaspora pošiljala donacije, moramo preiti v fazo, ko bo dijaspora investirala v BiH, kaj pa bi poleg tega z njimi, nimamo pojma, ker bi jim morali nekaj ponuditi, na nobeni ravni oblasti pa ni programa za olajšanje in pospešitev postopkov za začetek posla v domovini. Namesto tega jim bomo pomagali, da ohranijo kulturo, tradicijo in jezik (tam, kjer že živijo), ker nas to ne zanima niti v državi, kar zgovorno kažemo s tem, da izdvajamo 0,003% proračuna za kulturo v Federaciji BiH.

Kar zadeva odhod mladih, to ni velik – če je sploh kakšen problem – ker je to »trend, ki je prisoten v celotni regiji«, ki ga je mogoče »upočasniti (samo) z zagotavljanjem pogojev za ostanek v BiH, za kar je potrebno narediti vrsto reformnih potez, med drugim tudi na področju izobraževanja«.

To so bili ti desni in centralni... Levi so še slabši. Oni so se šele zdaj spomnili, da imajo tudi obveznost in odgovornost... in da so levica... in da je boj za socialno pravičnost ena od osnovnih razlik med levico in desnico... in da, ko dovolj dolgo sediš na levici, ta otrdi in postane kot tuja, in potem ti ostane le desnica... in da so vsi oni, levi sinovi istega očeta... in tako naprej

Najkrajše... Lahko bi zdaj zaključeval na deset strani, tarnal nad silnimi žalitvami obraza in zdrave pameti, si postavljal in vam postavljal nesmiselna vprašanja, kot so: »Od kod so prišli ti ljudje? Kje so bili in kaj so do sedaj počeli?« Lahko bi vse to poimenoval nesramno, neetično, nemoralno... ampak čemu?! Vsi vse vemo, vse jih poznamo, postarali smo se skupaj, sicer oni na zaslonih, mi pa pred zasloni, oni s pavšali, mi pa... Če ne bi bilo bogokletno, bogoskrunsko, heretično, neverniško sovražno dejanje, ampak najraje bi vprašal: »Je to to, kamor so nas pripeljali po 29 letih vožnje?« Zaradi tega, ker je tako, ne bom ne zaključeval ne spraševal... Namesto vsega tega bom parafraziral znani rek: Zdrav človek ima tisoč želja, bolan pa samo eno: da se nič ne spremeni.