In kaj pa drugi in ostali...

...da ne rečem preostali dnevi maja in preostali meseci? 

Skoraj na današnji dan pred petimi leti sem napisal: „Prvi maj! Praznik dela. Na Wikipediji piše, da je to „Dan, ko je leta 1886. v Chicagu protestiralo okoli 40.000 delavcev, ki so izpostavljali zahteve, simbolizirane v 3 osmicah: 8 ur dela, 8 ur počitka in 8 ur kulturnega izobraževanja, ko je policija posredovala in ubila šest, ranila pa okoli 50 delavcev. Veliko protestnikov je bilo aretiranih, vodje stavke pa so bili privedeni pred sodišče. Pet jih je bilo obsojenih na smrt, tri pa na dolgoletno ječo. V spomin na krvave dogodke v Chicagu je bil na 1. kongresu Druge internacionale leta 1889. odločeno, da se bo na ta dan vsako leto izvajal delavski protest, da bi že od naslednjega (1890.) 1. maj postal mednarodni dan splošne solidarnosti delavstva... V naslednjih letih so delavci v zahodnih državah ob posredovanju sindikatov in pogajanjih z delodajalci oziroma državo dosegli opazne uspehe v boju za svoje pravice, sčasoma pa so se socialne napetosti umirile. V vzhodnih državah so delavska gibanja nadzorovale boljševiške oziroma komunistične partije, ki so formalno zagovarjale socialno pravičnost, vendar so bili delavci še bolj izkoriščani kot na Zahodu. Nizke plače, prisilno in podaljšano delo zaradi domnevnih državnih interesov, ob strogo vodenih sindikatih, so bile osnovne značilnosti demokracije in vsakega delavskega samoorganiziranja v teh državah.“

V nekem primitivnem času, pred več kot sto leti, so sindikati – v imenu delavcev – v ZDA zahtevali uvedbo standardov, najmanj osemurnega delovnega časa. Ko jim ta obljuba ni bila izpolnjena, so sindikati sprožili splošno stavko s krvavim izidom. Z bosanske perspektive te žrtve – kot vsa drugaostala – sploh nimajo smisla, ker se z njimi, razen dejstva, da se z njimi ni nič spremenilo, več kot sto let kasneje, delo ponižuje, delavci pa so bolj obravnavani kot kdajkoli prej. V propadlih gospodarstvih, kot je naše, z nedoločljivim številom brezposelnih in patetičnimi programi zaposlovanja, s katerimi se „brezposelnim daje pravica in omogoča, da sami iščejo delo“ – kot je pred nekaj večeri dejal direktor Federalnega zavoda za zaposlovanje, je delavec sredstvo, s katerim delodajalec pride do kapitala. In to nič kaj cenjeno sredstvo, ker je brezposelnih preveč, kar delodajalcu daje „pravico“, da tistega, ki mu prinaša zaslužek, ne ceni, ker „če ne boš ti, bo kdo drug“.

Sindikati so se v teh sto letih devolvirali: v zasebnih podjetjih sindikatov ni, tako imenovani „panogredni“ pa so v večini primerov namesto zagovornikov delavskih in človekovih pravic postali mizantropski sodelavec oblasti, žrtvujoč celo latentni vpliv za drobtinice z mize močnih. Zdi se, da so imeli sindikalisti več zavesti v 19. stoletju, ko so ameriški delavci zahtevali uvedbo standarda osemurnega delovnega časa. Preroške besede nemškega imigranta Augusta Spiesa, izrečene v Chicagu: „držimo se skupaj, sicer ne bomo uspeli“ in danes zvenijo aktualno kot utopično. 

Zanimivo je, da se je Prvi maj najprej začel tradicionalno obeleževati v Mehiki in to z veličastnimi praznovanji, nakar so nekateri ameriški sindikalisti v drugi polovici prejšnjega stoletja odhajali v Mehiko, da bi videli, kako se organizirano praznuje ta praznik. Ob vrnitvi so izjavljali, da jih je sram ameriškega ignoriranja tega dne, ki se je v ZDA povezoval s komunizmom, deloma tudi zato, ker se je 1. maj, že od Oktobrske revolucije, kot praznik dela, praznoval tudi v takratnem ZSSR. To je glavni razlog, zakaj Američani kot Dan dela – namesto 1. maja – praznujejo prvi ponedeljek v septembru. Nekoč je vonj majske jorgovanke, prvega maja, dušil vonj jagnjetine in čevapov. Delavski razred bi bežal iz mest v naravo, pivovarne pa bi tedne pred tem dvigovale proizvodne norme svojim delavcem. Nekoč bi vsa politična elita hitela v parke, kamor prihajajo državljani po prvomajske porcije brezplačnega fižola, da bi se, z ali brez rdečih nageljnov v reverjih, izpostavili pred fotoaparati in televizijskimi kamerami. Danes jim niti to ni zanimivo. Mrzli obrazi odnedavnega napovedujejo nove ukrepe v korist zaposlovanja ali obljubljajo, da bodo z prihodom na oblast rešili vse probleme delavcev, vendar nič od tega nima veze s 1. majem, ampak z volitvami. Z delavci se bodo – če sploh – ukvarjali samo en dan, že jutri pa bo za podplačane delovni dan trajal dlje kot osem ur, ostalim – brezposelnim in državnim uslužbencem – pa bo spet treba cel dan nič ne delati. 

Po čem se ta datum v Bosni in Hercegovini razlikuje od 30. aprila ali 3. maja? Po tem, da je ekonomski sistem v naši državi bolj podoben fevdalizmu kot kapitalizmu ali pa po tem, da ga morbidna domišljija kolokvijalno imenuje „ko jagnjeta utihnejo“, kar asociira na število ovčjih mladičev, ki bodo tisti dan žrtvovani in pojeden v imenu lenobe. Prvi maj bodo na ta način praznovali predvsem brezposelni, podplačani, (za plačo) prikrajšani in nezadovoljni; ostali ga bodo obeležili; izkoristili bodo priložnost, združili dva neradna dneva in vikend ter odpotovali nekam, da si odpočijejo glavo in telo. Pred točno letom dni sem napisal: „Ne morem, da se ... ne ozrem na majhen kolektivni letni dopust ob tako imenovanem prazniku dela. Samo izjemno neinformirane lahko čudi odsotnost pobude, celo kakršnegakoli zanimanja za organiziranje kakršnihkoli delavskih protestov. Poleg znanih dejstev, da najštevilčnejše monolitne skupine v Bosni in Hercegovini sestavljajo brezposelni (preko 550.000) in upokojenci (preko 350.000), so delavci v tej državi prava redkost. Skoraj incident. Zvedeni na podkritično maso, do skrajnosti izčrpani ne samo z neizplačevanjem plač in nevplačevanjem prispevkov, ampak predvsem s stalno lebdečo grožnjo možne in izvesne izgube službe v primeru kakršnegakoli odziva, ki bi bil v nasprotju z razpoloženjem delodajalca, ampak predvsem zaradi jalovosti vseh dosedanjih protestov v organizaciji svojih anemičnih, birokratiziranih, a tudi sumljivo neaktivnih „sindikatov“, delavci ne vedo s kom bi, ne proti komu bi protestirali. Sistemsko in sistematično razvrednotenje, uničevanje in na koncu privatizacija kapacitet vseh proizvodnih panog od bazične, preko gradbene do namensko industrije, dajanje njihovih usod v roke manj-več „kontroverznih poslovnežev“, večinoma vidnejših članov in/ali sponzorjev strank in partij, za katere so glasovali v upanju na boljše jutri, obglavljeni in kastrirani, so delavci popolnoma izgubili zavest o sebi kot resni sili, ki je sposobna povzročiti, sprožiti in pogojiti spremembe.“ 

Pred nami je izbira(e): ali bomo še naprej čakali naslednji 1. maj, da bi ugotovili, da nas (še) izkoriščajo in ne plačujejo, ali jim bomo, ob visokem računu, obračunali že s začetkom jeseni.“

Očitno, pet let kasneje ni bilo potrebe pisati nič novega...