40 let "Bijelog dugmeta": Skupina, ki je premikala meje dojemanja glasbe

Prvi studijski album Bijelog dugmeta, ki ga kritiki pogosto razglašajo za začetek obdobja "pravega" sodobnega rocka v Jugoslaviji, je izšel pred štiridesetimi leti, poroča bh. novinska agencija Patria (NAP). 

Album "Kad bi bio bijelo dugme" se je pojavil leta 1974, njegova naslovna od skupno šestih pesmi pa je dala ime skupini, ki se je dotlej imenovala Jutro.

Po podatkih Croatia Recordsa se je album pojavil točno 18. februarja 1974, čeprav je obeleževanje obletnice marketinško določeno za 13. november v Zagrebu ter 14. november v Beogradu in Sarajevu.

Te dni bo predstavljen priložnostni luksuzni paket 10 vinilnih plošč, od katerih devet "remasteriranih" albumov in monografija "Bijelo dugme" dobrih poznavalcev skupine Siniše Škarice in Dušana Vesića.

Bijelo dugme je aktivno delovalo od leta 1974 do 1989, čeprav so bili člani že prej skupaj v različnih zasedbah, veliko število glasbenikov in pevcev, ki je šlo skozi skupino, pa je ustvarilo petnajst albumov, nekaj kompilacij in vrsto singlov.

Prvenec se je od samega začetka prodajal odlično. Kronike pravijo, da je sledila izčrpavajoča turneja, ki je Bijelo dugme povzdignila v najbolj priljubljeno jugoslovansko zasedbo.

Naslednji album "Šta bi dao da si na mom mjestu" je bil sneman leta 1975 v Londonu, z uspešnicami, kot je "Tako ti je, mala moja, kad ljubi Bosanac", ki se je v kratkem času prodal v več kot 200 tisoč izvodih, zaradi česar je moral Jugoton uvesti kategorijo diamantne plošče.

Bijelo dugme je pustilo podobo skupine, ki je premikala meje dojemanja glasbe ter odprla vrata številnim mladim avtorjem, izvajalcem in glasbenim pristopom, poudarjajo kritiki.

Dolgoletni urednik pri Jugotonu in kritik Siniša Škarica v napovedani knjigi pravi, da je bilo Bijelo dugme posebno in izbrano, da spreminja obstoječe in postavlja nove standarde, da piše zgodovino pop glasbe na teh območjih enako, kot so to počeli Elvis Presley in The Beatles v globalnih razsežnostih.

Prvi so v bivšji državi snemali v Londonu, prvi so naredili turnejo po športnih dvoranah, prvi označili poti glasbeni industriji, prvi zaslužili denar s svojo glasbo, je zapisal soavtor knjige Dušan Vesić in dodal, da so imeli 'Dugmići' vse, kar krasi rock biografijo: škandale, drogo, seks, alkohol, zapor, na koncu eno skrivnostno smrt.

Nekatere kontroverze, kot so množičnost, političnost skupine, izvirnost pesmi, odnos do folka ali, na primer, vloga vodje Gorana Bregovića, še danes zabavajo privržence Bijelog dugmeta.

Po mnenju kritikov je Goran Bregović spretno ustvarjal marketinške okvire za popularizacijo Bijelog dugmeta, dražeč tabuje, povezane s spolnostjo ali politiko, ob izdajah novih plošč ali spuščanju zgodb o odnosih v skupini.

Med kontroverze spada, na primer, hkratna razglašena apolitičnost skupine – saj so po Bregoviću vse pesmi predvsem ljubezenske - njen subverziven odnos do politike ter podpora režimu skozi sodelovanje na mladinskih delovnih akcijah.

Čeprav je Bregović v nekem intervjuju kritiku Draženu Vrdoljaku na vprašanje o množičnosti trdil, da Dugme "ni skupina za tako veliko žvečenje", je konec sedemdesetih organiziral koncerte, katerih obisk se ne pomni v Jugoslaviji.

Brezplačen Koncert kod Hajdučke česme poleti 1977 v Beogradu je zbral med 70 in 100 tisoč obiskovalcev, za naslednjo turnejo so v Beogradu petkrat zaporedoma prodali dvorano Pionir - ves izkupiček pa nakazali prizadetim v potresu v Črni gori – nato pa na stadionu JNA v Beogradu organizirali "Rock spektakl 79", na katerem so zbrali okoli 70 tisoč obiskovalcev.

Ko je govoril o avtorstvu pesmi, je Bregović nekoč dejal, da je "beba čoporativno delo", ne pa delo enega avtorja, ki bi bil znan, čeprav so kronisti skupine trdili, da je od vseh številnih glasbenikov , ki so šli skozi skupino, "samo eden od njih bog".

Na očitke, da se je pogosto približeval, po nekaterih pa tudi večkrat prestopil mejo plagiatorstva, je Bregović odgovarjal, da je jemal tisto, kar mu je všeč, kot v naravi vzhod sonca, in da tega ne šteje za plagiate.

Bijelo dugme je celotno njegovo zgodovino spremljal glas skupine, ki spretno uporablja elemente folklore.

Kritik Dražen Vrdoljak je njihovo glasbo poimenoval pastirski rock, kar jih je spremljalo velik del kariere.