13 dni bega pred smrtjo: Fatima je obračala trupla v iskanju svojega Mirsada

Fatima Ahmić je ena izmed srečnejših, ki so preživeli genocid leta 1995 v Srebrenici. Njen sin Mirsad ni imel te sreče. Preživela je 13 dni brez hrane in vode, med katerimi je bila nenehno obkrožena z mrtvimi, umirajočimi in ranjenimi, poroča novinarska agencija Patria.

Ko je Vojska Republike Srbske zavzela Srebrenico, se je Fatima skupaj z možem, dvema sinovoma in tisoči sovaščanov odpravila proti ozemlju pod nadzorom Armade RBiH. Njena izpoved priča o dramatičnih dneh, ki so zaznamovali njeno družino in ji vzeli sina.

- Mislila sem si, če bo kateri ranjen, ga bom previla ali pa bom ostala ob njem... A ne gre vse, kot si človek zamisli. Ob prvem streljanju smo se izgubili, pripoveduje Fatima in se spominja, kako je bila kolona izpostavljena nenehnim napadom.

V strahu, da sta med številnimi žrtvami tudi njen mož ali otroka, je začela obračati trupla.

- Ničesar se nisem bala. Valjda v tistem trenutku ti Bog nekaj da... In pridem do enega otroka. Povsem moj Sead. In tam sem ob njem sedela štiri dni, je dejala Fatima.

Šele takrat je opazila, da je obutev na mrtvem otroku drugačna. Vstala je in nadaljevala pot.

Lačni in ranjeni otroci

- Ne vem ne levo ne desno, kaj je. Ne vem ničesar. Tako prečkam asfalt podnevi, pa ga nihče ni smel prečkati niti ponoči, je dejala Fatima.

Nato je dva dni preživela v gozdu, kjer jo je neki fant prosil, naj mu dokaže, da je Bošnjakinja.

- Rekla sem mu, da sem šla z otroki in da sem jih vse izgubila. On pravi: 'Pojdi dol, sedi ena skupina.' Spustim se dol, njih 12... Eden pravi: 'Nona, mi gremo v Sućesko, in če hočeš z nami, nam pripravljaj hrano. Mi ne bomo do Tuzle mesec dni,' se spominja in dodaja, da so nato padli v zasedo in so se morali vrniti. Pot nihče ni vedel

- Spet smo šli ponoči, ko je mirno. Ampak ko vstopiš v gozd, ne vidiš, kje je drevo... Če se ne držiš za roke, ostaneš tam. Ne vidiš neba... Jaz sem prišla vsa raztrgana in krvava, je dejala Fatima in zatrdila, da polnih 13 dni ni ničesar jedla ali pila. Še posebej težko je bilo otrokom.

- Vidiš otroke, kako spijo po gozdu... Eden zavpije: 'Sanjal sem velik kruh, mama je naredila...' Vsi lačni, je povedala in se spominjala tudi ranjenih malčkov.

Posebej se ji je v spomin vtisnil deček iz Vlasenice, ki je močno krvavel.

- Njemu je PAM komolec popolnoma razneslo. Žal mi ga je bilo. Kjerkoli smo sedli, je zaspal. Jaz ga pol ure budim, preden gremo naprej. Enkrat se je zadrl name. Pravi: 'Pusti me, pusti me, zakaj me mučiš.' A ko pridemo do kakšne rečice, mu odtrgam podlogo jakne in mu namočim rano, ker so muhe navalile. Bil je vrstnik mojih otrok, je rekla Fatima in dodala, da je ta deček preživel in da ga je kasneje enkrat ponovno srečala. Mnogi pa niso preživeli.

Če bi moj Mirsad živel...

- Pravim: če bi gozd znal govoriti, koliko mrtvih je ostalo. Že na prvi zasedi... Bežiš, rešuješ se, po mrtvih gaziš in ne gledaš, je dejala Fatima in povedala, da je s seboj nosila “papovko in bombo”. Nameravala se je namreč ubiti, če bi padla v zasedo. V bližini Kladnja so naleteli na sovražne rove, nakar so tri dni hodili po reki, prizadevajoč si rešiti golo življenje.

- Veš, odrasla sem ob Drini, a nikoli hladnejše reke nisem čutila. Spustiš se po skali kot po zidu in padeš dol v tisti vrtinec, on pa te izpljune in še bolj razbije..., je dejala.

Rešitev je na koncu našla v Kladnju, do katerega je potrebovala trinajst dni hoje. Njenemu možu Hasibu je potovalo 66 dni, da je prehodil isto pot, njen sin je isto zmogel v osmih dneh, drugi sin pa nikoli.

-- Samo pravim, če bi moj Mirsad živel... Ne rabim ga nikoli videti, samo da bi bil živ, je dejala Fatima. Njen mlajši brat, oče in dva svaka so prav tako umrli v Potočarih, v bazi Združenih narodov, med genocidom, piše BIRN.