1. marec: Obnova milenijske neodvisnosti

Na referendumu 29. februarja in 1. marca 1992, je od 64 odstotkov državljanov Bosne in Hercegovine, ki so se odzvali referendumu o obnovi neodvisnosti Bosne in Hercegovine, 99,44 odstotkov glasovalo "za".

Referendumsko vprašanje se je glasilo: "Ali ste za suvereno in neodvisno Bosno in Hercegovino, državo enakopravnih državljanov, narodov BiH - Muslimanov, Srbov, Hrvatov in pripadnikov drugih narodov, ki v njej živijo?".

Odlok o razpisu referenduma o neodvisnosti BiH je bil sprejet v Skupščini SR BiH, potem ko sta bivši jugoslovanski republiki Slovenija in Hrvaška že razglasili neodvisnost.

To je bil čas intenzivnih, a večinoma neuspešnih pogovorov šestih predsednikov predsedstev jugoslovanskih republik o iskanju izhoda iz jugoslovanske krize. Vendar so se vojna dejanja iz Hrvaške že prelila v Bosno in Hercegovino z napadom Jugoslovanske ljudske armade septembra 1991 na vas Ravno v jugovzhodni Hercegovini.

Znotraj BiH je bil to čas oblikovanja vzporednih oblasti. Pod vodstvom takratne Srbske demokratske stranke je bila 24. oktobra 1991 v Palah, nedaleč od Sarajeva, ustanovljena tako imenovana Skupščina srbskega naroda v Bosni in Hercegovini, ki je 9. januarja 1992 sprejela Deklaracijo o razglasitvi tako imenovane Srbske republike Bosne in Hercegovine (njeno ime je bilo avgusta 1992 spremenjeno v Republika Srbska). V Grudah je bila 18. novembra 1991 razglašena tako imenovana Hrvaška skupnost Herceg-Bosna.

O usodi republik bivše Jugoslavije, tudi Bosne in Hercegovine, se je intenzivno razpravljalo tudi na mednarodni ravni. V nizozemskem mestu Haag je 5. novembra 1991 potekala Konferenca o Jugoslaviji, po kateri je Arbitražna komisija Konference podala oceno, da gre za disolucijo države. V praksi je to pomenilo, da SFRJ na mednarodni ravni ni več pravno veljavna.

Evropska skupnost je 16. decembra 1991 sprejela Deklaracijo o Jugoslaviji, s katero so bile jugoslovanske republike pozvane, da do 23. decembra zaprosijo za status neodvisnih držav. Predsedstvo SR BiH je tri dni pred iztekom roka, brez glasov srbskih članov, sprejelo odločitev o vložitvi zahteve za priznanje SR BiH kot neodvisne države. Vendar pa je poročilo Arbitražne komisije Konference o Jugoslaviji, ki ji je predsedoval Robert Badinter, mednarodno priznanje Bosne in Hercegovine pogojevalo s izvedbo splošnega referenduma o neodvisnosti pod mednarodnim nadzorom.

V skladu s tem pogojem je Skupščina SR BiH 25. januarja 1992 sprejela odločitev o razpisu referenduma o statusu Bosne in Hercegovine. Hkrati je Skupščina SR BiH sprejela tudi odločitev o umiku predstavnikov SR BiH iz vseh zveznih državnih organov in organizacij SFRJ.

Za skupščinski odlok o referendumu so glasovali predstavniki Bošnjakov in Hrvatov, medtem ko so predstavniki srbskega naroda na predlog Srbske demokratske stranke (SDS), ki jo je vodil zdajšnji haaški obtoženec Radovan Karadžić, zapustili skupščinsko zasedanje.

Karadžić je takrat, pred očmi celotne bosanskohercegovske in svetovne javnosti, izrekel odprto grožnjo muslimanskemu narodu.

- To, kar vi počnete, ni dobro. To je pot, po kateri želite peljati Bosno in Hercegovino, ista tista avtocesta pekla in trpljenja, po kateri sta šli Slovenija in Hrvaška. Ne mislite, da ne boste pripeljali Bosne in Hercegovine v pekel, muslimanski narod pa morda v izginotje. Muslimanski narod se ne more braniti, če bo tukaj vojna," je sporočil Karadžić s skupščinskega govorniškega odra 15. oktobra 1991.

Na Karadžićevo izjavo se je takoj odzval Alija Izetbegović, predsednik Predsedstva RBiH.

- Njegov način izlaganja, njegova sporočila morda najbolje pojasnjujejo, zakaj morda ne želimo več ostati v Jugoslaviji... Njegov način izlaganja, njegova sporočila morda najbolje pojasnjujejo, zakaj tudi drugi ne želijo ostati v tej Jugoslaviji. Takšne Jugoslavije, kot si jo želi gospod Karadžić, nihče več noče. Morda je nihče več ne želi, razen srbskega naroda. Takšno Jugoslavijo so v očeh jugoslovanskih narodov, Slovencev, Hrvatov, Makedoncev, Albancev, Madžarov, Muslimanov... preprosto zamerili, kot tudi v očeh Evrope in sveta... - je sporočil Izetbegović.

Referendum bo izvedla Republiška volilna komisija in občinske volilne komisije.

Takratno vodstvo SDS je storilo vse, da bi onemogočilo državljanom srbske narodnosti sodelovanje na referendumu. Mnogi privrženci SDS so bili že močno oboroženi, na cestah pa so bile postavljene ovire, da bi preprečili dostavo referendumskega gradiva.

Kljub tej okoliščini se je približno 30 odstotkov Srbov, predvsem v večjih mestih BiH, odzvalo referendumu in podprlo obnovo neodvisnosti BiH.

Noč pred referendumom so mediji objavili novico, da so srbski skrajneži na Komaru postavili barikade in ubili dva človeka. Drugi dan referenduma je bilo stanje nekoliko mirnejše.
Pred zaprtjem volišč je Alija Izetbegović na novinarski konferenci izjavil:

- Mislim, da lahko rečemo, da smo ne le suverena in neodvisna država, ampak tudi mednarodno priznana država.

Vendar pa je le nekaj ur po Izetbegovićevi izjavi, torej po tem, ko je 64 odstotkov državljanov Bosne in Hercegovine reklo, da želijo obnovo neodvisnosti svoje države, svet šokiralo slike iz glavnega mesta BiH. V predvečer 1. marca je na Baščaršiji, pri Stari pravoslavni cerkvi, ubit srbski svat Nikola Gardović. To je bil povod, da so v organizaciji takratnega SDS-a ponoči postavili barikade na vseh pomembnejših križiščih v Sarajevu.
Naslednjega dne je Sarajevo osvanilo popolnoma blokirano. Krizni štab SDS je objavil zahtevo, da se ustavijo vse dejavnosti glede priznanja suverene in neodvisne BiH.

Dnevnik "Oslobođenje" je osvanilo z naslovnico, na kateri je pisalo: "Barikade proti Sarajevu".