Piše: Armin Sijamić
Krize po svetu, v katere so nekatere evropske države vpletene neposredno ali posredno, odpirajo vprašanja o prihodnosti Evropske unije. V samo nekaj mesecih, od optimističnih napovedi o pripravljenosti Bruslja na nov svet do katastrofičnih napovedi evropske prihodnosti.
„Grožnja razpada zveze NATO, omilitev sankcij proti Rusiji, ogromna energetska kriza v Evropi, ustavitev pomoči Ukrajini in blokada kreditov Kijevu s strani Orbana – vse to se zdi kot Putinova sanjska strategija,“ je v četrtek na družbenem omrežju X zapisal poljski premier Donald Tusk v še eni izmenjavi stališč poljskih in madžarskih uradnikov na tej platformi.
„Evropa gre proti eni najtežjih gospodarskih kriz v svoji zgodovini. Svet se sooča z resno energetsko krizo. Evropa je v resni nevarnosti. Edini izhod je ukinitev sankcij, ki so bile uvedene proti ruski energiji. Takoj. Ne smemo razmišljati o Putinu, temveč o naši državi in naših narodih. Namesto hujskanja na vojno, ljubi in rešuj svojo državo, Donald!“, je istega dne na istem omrežju zapisal madžarski premier Viktor Orban.
Ta razprava med Tuskom in Orbanom, premieroma dveh držav, ki sta se po ruski agresiji na Ukrajino februarja 2022 medsebojno oddaljili, kaže na brezidejnost in napačno smer evropske politike v zadnjih letih. Medtem ko je za enega Rusija pod Vladimirjem Putinom vir vseh težav, ki jih imata Evropa in Zahod, je za drugega Rusija rešitev za vse težave.
Vse to v času, ko nekateri trdijo, da je Rusija pred zlomom in hkrati nevarnost za nekatere evropske države, drugi pa, da je Rusija svetovna sila, ki lahko Zahodu pomaga, kljub temu, da ne more premagati revne Ukrajine in ko se skoraj vsi evropski narodi izogibajo politiki Moskve.
Kako Evropa vidi svet?
Na vprašanja, kako sta Evropa in Zahod prišla do tam, kjer sta danes, še vedno ni odgovorov, vsaj ne od tistih, katerih je to delo. Še več, nekateri, ki poskušajo dati odgovore na ta in podobna vprašanja, so pogosto obtoženi kot sovražniki držav, politik, narodov, ideologij...
Takšen pristop voditeljev Evropske unije in velikih evropskih sil, med katere Poljska in Madžarska že dolgo ne spadata, odraža okvir, v katerem premišljujejo o evropski in svetovni politiki. Zdi se, da sedanja generacija politikov na Zahodu ne more idejno, kaj šele praktično, iziti iz začaranega kroga pogojenih in napačnih politik.
Tako so na primer dovolili Putinu, da je brez posledic ugrabil Krim od Ukrajine, pustili Kijev odvisen od Združenih držav Amerike in Združenega kraljestva v prvih dneh vojne, da bi zdaj od predsednika Donalda Trumpa poslušali sporočila, da se morajo vključiti v vojno proti Iranu, če ne želijo, da Washington spremeni politiko do Evrope. Vojna na Bližnjem vzhodu, od koder v Evropo prihaja milijone imigrantov in velike količine energentov – po prenehanju njihovega dotoka iz Rusije, pa ni bila v interesu Evropske unije.
Vzrok za vse evropske težave, celo grožnjo razpada zveze NATO in energetske krize, Tusk išče v Putinu in ne zagovarja sprememb v politiki Evropske unije do bližnje in daljne soseščine. Takšno pojmovanje sveta, ki se neverjetno hitro spreminja, bo nedvomno vodilo v napačne odločitve in posledice za Evropo in evropske narode. In to ne bo Putinova krivda.
Kdo so (ne)prijatelji Evropske unije?
Kljub temu napake niso ustavile evropskih uradnikov pri sanjarjenju o novem svetu. V tem novem svetu predsednica Evropske komisije Ursula von der Leyen vidi Evropo kot močno in avtonomno v odnosu do Združenih držav, Kitajske, Rusije, Indije...
V času vojn na evropskih mejah in v bližnji soseščini ter ko obstaja realna možnost, da Evropa ostane brez poceni ali kakršnih koli energentov, Bruselj nima načrta, kako to preprečiti, ali ga vsaj javnosti ne pokaže. Stihijsko delovanje in nasprotovanje Združenim državam, Rusiji, Iranu, Izraelu, Kitajski... se kaže od krize do krize in skoraj vedno kot obvladovanje škode.
Če ima Tusk prav, da Evropi grozi razpad zveze NATO in energetska kriza, potem bi moral obstajati tudi načrt, kako to preprečiti. To so Poljaki od njega pričakovali, ko so mu na volitvah dali zaupanje v primerjavi s konservativci, ki verjamejo v močno vojsko, trdno politiko do Rusije in sledenje Združenim državam.
Toda takšnega načrta ni. Francija in Nemčija, od katerih se pričakuje, da bosta vodili Evropsko unijo, nimata načrta. Nima ga niti Poljska pod Tuskovim vodstvom. Še več, krize se množijo in evropski zavezniki so vse pogosteje na nasprotnih straneh.
Zato nekateri sprašujejo, ali je brez Združenih držav mogoče zagotoviti varnost na evropski celini in kje dobiti energente, če Bruselj ohrani sedanji tečaj do Rusije in še naprej podpira vojne izraelskega premierja Benjamina Netanyahua. Navsezadnje, kdo so evropski zavezniki in sovražniki?
Trumpova vrnitev v Belo hišo je ta vprašanja ponovno postavila v ospredje, poleg tega pa je prinesla tudi nove težave za transatlantsko zavezništvo, kot na primer glede Grenlandije in Danske.
Evropa ni bila pripravljena niti na drugi Trumpov mandat po volilni zmagi novembra 2024. Evropski zavezniki zaostajajo za sedanjo ameriško administracijo, ki ruši vse pred seboj in ne upošteva kritik in pozivov, čeprav Trump zahteva, da si delijo posledice.
V Washingtonu se zavedajo evropske inertnosti. Državni sekretar Marco Rubio je sredi februarja evropskim zaveznikom sporočil, da Washington nima časa za čakanje, da ne podpira nekaterih evropskih politik in da od njih pričakuje, da se postavijo ob Trumpovo administracijo.
Nekaj tednov po nagovoru Marca Rubia, tako kot že velikokrat prej, eden najljubših in najpogostejših evropskih odgovorov glasi – Putinova Rusija je tako vzrok kot rešitev težav.
Komentari (0)
Prijavite se za komentiranje
PrijavaJos nema komentara. Budite prvi!
Minuta
Sve →Iz drugih kategorija
Visoki predstavnik ni izbran: Nemci, Francozi in Britanci proti Američanom, nov poskus konec junija
