Analiza slabega odziva na proteste Kroga 99: Zakaj je BiH padla v stanje družbene apatije?

Za NAP piše: Azra Zornić, pritožnica pred ESČP v Strasbourgu

Pomanjkanje množičnega odziva na proteste, ki jih je organiziral Krog 99, kot tudi splošna apatija državljanov do aktualnega družbeno-političnega stanja, ni mogoče obravnavati ločeno od globokih družbenih sprememb, ki so doletele Bosno in Hercegovino. Opazno je, da danes ni množičnih protestov, ni resnega državljanskega upora, ni pritiska na oblast, niti takrat, ko tragedije in krivice pretresejo celotno javnost. Družba se odzove le s kratkotrajnim ogorčenjem na družbenih omrežjih, nato pa sledi vrnitev v stanje kolektivne tišine.

Ali smo se le utrudili ali smo se navadili na to stanje? Porazno je, če nam je vse postalo normalno. Analiza stanja kaže, da je Bosna in Hercegovina globoko potonila v stanje družbene anomije – brezupa, v katerem ljudje ne verjamejo več niti institucijam niti lastni možnosti, da bi karkoli spremenili. To stanje vodi v odtujitev človeka od družbe, drugih ljudi, pa tudi od samega sebe.

V tem kontekstu je veliko državljanov, žargonsko rečeno, "ubitih v pojem". Izgubili so upanje, da se lahko kaj spremeni, oziroma so prepričani, da se ne glede na to, kaj naredijo – nič ne bo spremenilo. To je danes prevladujoče stanje družbene zavesti. To, kako danes živimo, predstavlja "šolski primer odtujitve človeka" – najprej od drugih, nazadnje pa tudi od samega sebe.

K ustvarjanju takšnega brezupa prispeva tudi dejstvo, da so ljudje izpostavljeni pranju možganov in izgubi posameznika. V takšnem stanju ljudje, ki skrbijo zase in za svoj obstoj, nimajo kapacitete, da bi "skrbeli za skrbi drugih". Po drugi strani pa imamo tudi tiste, ki jim je dobro, ki imajo enormne plače in premoženje ter živijo v svojem mikrokosmosu, zato se jih ne dotika, kaj se dogaja okoli njih.

Vendar je eden glavnih razlogov za neudeležbo na protestih ta, da so ljudje izgubili zaupanje v institucije sistema. Državljani vedo, da je učinkovitost pristojnih institucij, socialnega dela, šole, policije, zdravstvenih ustanov, sodišč in tožilstev zelo šibka. Zato menijo, da je nesmiselno reagirati. To ni le občutek, to je resničnost.

Strokovnjaki se strinjajo, da se ne spomnijo slabšega časa od zadnjih treh ali štirih let. Zaradi podražitev, nizkih plač in nespoštovanja pravic ljudje ne zapuščajo svojih con udobja. Teoretično je mogoče spremeniti stvari, vendar le, če se ljudje združijo in reagirajo množično ter na pravi naslov. Pogosto, ko pride do reakcij, niso usmerjene na pravi naslov. Državljani se morajo prebuditi in prisiliti oblast k spremembam.

Še posebej zaskrbljujoča je vloga vojne preteklosti v tej apatiji. Ena od trajnih posledic vojne je drastično znižanje ravni aspiracij. Ljudje znižujejo svoje zahteve in se zadovoljujejo z vedno nižjimi cilji. Ljudski um je to fino zaznal v reku "samo da ne poka". To je podoba današnjega časa – ljudje so spustili svoje kriterije samo zato, da "ne bi bilo huje".

Morda največji problem Bosne in Hercegovine danes niso niti inflacija, niti korupcija, niti nesposobne institucije, temveč dejstvo, da so ljudje začeli verjeti, da je vse to normalno in nespremenljivo. Vendar apatija ni trajno stanje. Državljanski upor in odpor ne nastaneta čez noč, vendar tudi ravnodušnost ni nastala naključno. Vprašanje je le, koliko časa bomo še pristajali na življenje, v katerem se molči ob nasilju in prenaša krivica. Kajti vsak molk pred krivico sčasoma postane njeno sokrivdo.

Po drugi strani pa je bila medijska pokritost protestov postavljena v funkcijo absolutne podpore, kjer so mediji, zavedajoč se resnosti trenutka, prevzeli vlogo govornikov tistih, ki so izbrali molk. Medtem ko je bil fizični prostor zapolnjen z manjšim številom ljudi, je medijski prostor oddal jasna in ostra sporočila, namenjena članom Sveta za izvajanje miru (PIC). Čeprav so bili ti, predstavniki mednarodne skupnosti, seveda fizično odsotni s kraja protestov, so digitalni in tradicionalni mediji poskrbeli, da nobena beseda ni ušla njihovi pozornosti. Oni so iz svojih oddaljenih kabinetov skozi poročila prebrali vsa sporočila frustracije in zahteve, ki so jim bili namenjeni.

Zdaj se pred nas postavlja ključna napetost: ali bodo ti visoki uradniki končno dvignili pogled z geopolitičnih zemljevidov in prisluhnili glasu državljanov, ki vsakodnevno trpijo posledice njihovih odločitev, ali bodo, kot se pogosto dogaja v zgodovini te države, še naprej sledili izključno interesom držav, iz katerih prihajajo? Ali bo prednostna naloga pragmatična stabilnost, ki jo zahtevajo njihove vlade, ali pravičnost in demokratični glas, s katerim se počutijo ogroženi državljani?

Odgovor na to mučno dilemo ostaja zadržan do trenutka, ko bo objavljeno uradno sporočilo po koncu seje. Šele takrat bomo izvedeli, ali je ta medijski hrup uspel prebiti zid diplomatske neobčutljivosti in ali obstaja kakšna možnost, da se tokrat usliši glas ljudstva namesto pozivov iz tujih prestolnic.