Napisal: Armin Sijamić
Danes je sedmi dan od začetka napadov Združenih držav Amerike in Izraela na Iran. Že zdaj je jasno, da se Bližnji vzhod nahaja pred katastrofo.
Nadzor nad naracijo o neki temi se ne doseže le tako, da se nekatere informacije objavijo v javnosti, druge pa se poskuša cenzurirati. Nadzor nad naracijo se izvaja tudi z določanjem pojmovnega in kategorijalnega aparata. Dober del ameriških medijev in uradnikov poskuša napad na Iran „pojasniti“ v terminih, ki bodo, tudi če bodo logično uporabljeni, neizogibno vodili do napačnega zaključka.
Na glasovanju v ameriškem kongresu predsedniku Donaldu Trumpu ni bilo odvzeta pravica, da vodi vojno proti suvereni državi na drugem koncu sveta. Zakonodajna veja oblasti je stala za predsednikom, zato napada na Iran ne moremo več obravnavati le kot odločitev ene osebe, da izpolni željo izraelskega premierja Benjamina Netanyahua.
Zato je verjetno usklajeno okrepljena kritika Trumpa, vendar ne same vojne proti Iranu. Del kritik, ki so usmerjene proti Trumpu, temelji na ugotovitvi, da ne ve „kaj storiti naslednji dan“ po vojni, in kot primer se navaja primer Iraka, ko je bil s oblasti strmoglavljen diktator Sadam Husein.
Ali Trump ve, kaj se bo zgodilo čez dan, mesec ali leto, je manj pomembno od dejstva, da napad, tako kot v primeru drugih napadov na suverene države (na primer ameriški napadi na Irak, Libijo ali Sirijo, ruski napad na Ukrajino in Gruzijo, francoski napadi na alžirske sile odporniške skupine ...) prinaša uničenje nasprotnika za daljše obdobje. Z drugimi besedami, uničenje demografske, ekonomske, vojaške in znanstvene baze države je posledica napadov velikih sil.
Regionalna vojna
Zato je popolnoma zgrešeno ukvarjati se z razpravami o tem, ali ima Trump načrt za naslednji dan in kakšen je ta načrt. Bistvo napada na Iran je poskus njegovega zlomljenja na kakršenkoli način, da ta država ne bi bila regionalna sila, sposobna parirati Izraelu in drugim državam.
Sedem dni po začetku napada na Iran je vsem jasno, da Trump in njegovi regionalni zavezniki vedo, kaj počnejo – povzročiti Iranu in iranskim zaveznikom čim hujše udarce. Prav tako je jasna iranska drža – boj z vsemi sredstvi in vsemi viri, ki se nahajajo tudi izven iranskih meja, torej zanašanje na šiite in kogar koli drugega na Bližnjem vzhodu, ki je pripravljen pomagati.
Rezultat tega bi lahko bila regionalna vojna ali niz državljanskih vojn. Več kot kdaj koli se govori o „verski vojni“, in to govorijo visoki uradniki Združenih držav, Izraela in Irana.
V takšni razdelitvi kart se jasno vidi delitev na sunitske in šiitske sile v regiji, na države, ki so zaveznice z Združenimi državami, Izraelom ali Iranom, ter na manjše število držav, ki poskušajo ohraniti nevtralnost.
Prav tako je pomembno opaziti, da v poročanju večine ameriških medijev Izrael počasi „izgineva“ iz celotne zgodbe in se stvar predstavlja kot ameriško-iranska vojna, pri čemer se skriva razlog obnavljanja spopada. Ta tendenca v poročanju teh medijev se je lahko spremljala mesece pred začetkom vojne. Nešteto člankov je bilo napisanih o tem, ali bo „Trump napadel Iran“, kot da je to samo njegova ideja in edina misija ameriškega predsednika.
Iran je obstreljeval več deset ameriških baz v več državah (Katar, Kuvajt, Združeni arabski emirati, Savdska Arabija, Bahrajn, Irak ...), hotele in objekte, za katere je trdil, da so tam ameriške sile in operativci, napadel diplomatsko-konzularna predstavništva ZDA, češ da so tam operativci tajne službe CIA, vendar je zanikal, da stoji za nekaterimi napadi na baze v Omanu, Azerbajdžanu in drugod.
To sprehajanje po tanki žici, ne glede na to, ali Iran stoji za temi napadi ali gre za tako imenovane „false flag“ napade, ki jim bodo pripisani, je uvod v katastrofo na regionalni ravni. Medtem ko projektili padajo po Bližnjem vzhodu, je vprašanje, kdaj se bo nekdo vojaško odzval in povzročil dodatno stopnjevanje.
Odločitev Irana, da poskusi zapreti, deloma ali v celoti, Hormuško ožino, bi lahko privedla do ekonomske katastrofe. Cene nafte in zemeljskega plina po vsem svetu bodo rasle, omejena bo trgovina številnih arabskih držav, od katerih nekatere odvisne od uvoza hrane, projektili bodo odgnali turiste in naložbe.
Od Libanona do Iraka
Regionalni zlomi se bodo odrazili na najšibkejše. Natančneje, že se odražajo na etnično in versko razdeljenih ter porušenih Libanonu in Iraku. In vprašanje je, ali se bo tu ustavilo.
V znak podpore Iranu, svojemu največjemu zavezniku, je libanski šiitski Hezbolah napadel Izrael z raketami in droni ter prekinil svoje zadrževanje od operacij, ki je trajalo petnajst mesecev. Vseh teh petnajst mesecev je Izrael napadal cilje v Libanonu pod raznimi izgovori.
Ni dvoma, da bo izraelski odgovor na te napade močan. Izraelsko letalstvo bo, kot doslej, uničevalo vasi in mestne četrti z namenom, da bi zlomilo Hezbolah, oziroma šiitsko skupnost in vse tiste, ki živijo z njimi in poleg njih. Ta fenomen je bil že opisan kot „doktrina Dahiye“, poimenovana po južnem delu Bejruta, ki ga Izrael kaznuje zaradi delovanja Hezbolaha.
Generalni sekretar Hezbolaha Naim Qassem je v sredinem nagovoru dejal, da se skupina bori za obstoj in da se ne bo predala, kljub temu, da sta Izrael in Združene države neprimerljivo močnejši.
Toda to je le del težav, ki jih ima Hezbolah. Libanska vojska, podprta s strani Združenih držav in Savdske Arabije, poskuša razorožiti Hezbolah, kar je del prejšnjega dogovora, ki ga ta stranka, libanska vlada in Izrael različno tolmačijo. Spopadi med Hezbolahom in vojsko bi lahko bili uvod v novo državljansko vojno v Libanonu.
Podobne težave imajo tudi v Iraku. Tamkajšnji večinski šiiti so stopili na stran Irana in napadli ameriške baze, čeprav obstajajo šiitske frakcije, ki oklevajo, komu se prikloniti. V Iraku, na severu države, obstajajo kurdske skupine, ki imajo odlično sodelovanje z Washingtonom in Tel Avivom.
Te dni nekateri špekulirajo, da bi iraški Kurdi, združeni z iranskimi Kurdi, lahko napadli iranske sile. O tem kot možnosti je ameriški CBS poročal tudi med januarskimi protesti v Iranu. Po vzoru sirijskih „zmernih upornikov“ naj bi kurdske milice, podprte s strani Zahoda, bile pripravljene prečkati iraško-iransko mejo in napasti sile, zveste Teheranu.
Iran je ta teden obstreljeval kurdske baze v Iraku, združevanje in oboroževanje šiitov pa skrbi Turčijo. Nedavno je Turčija, tudi s pomočjo Washingtona, razorožila sirijske Kurde in jih podredila oblastem v Damasku, kjer zdaj stoluje nekdanji vodja Al-Kaide Ahmed al-Sharaa.
(Ne)nadzorovana vojna
V samo sedmih dneh ameriško-izraelske vojne proti Iranu je postalo jasno, kako daleč je Bližnji vzhod od katastrofe nepredstavljivih razsežnosti. Vse, na kar so mnogi opozarjali, ko so nasprotovali vojni, je tako postalo očitno tudi tistim, ki nočejo videti.
Zato je treba vprašanje s začetka besedila „kaj storiti naslednji dan“ po vojni preoblikovati v „kaj storiti danes“, medtem ko vojna traja, saj se Bližnji vzhod, več tamkajšnjih držav, nahaja pred spopadi, ki bi lahko trajali dolgo časa in izbrisali vasi, mesta, skupnosti in celo države.
Najpomembnejše vprašanje bi moralo biti, komu je v interesu, da se takšna vojna zgodi? Komu je v interesu, da se ustavi gospodarstvo Bližnjega vzhoda, da se uničijo tamkajšnje univerze in znanstvene ustanove, da se najpametnejši ljudje razselijo ali pobijejo, da milijoni ljudi postanejo begunci, da se uniči etnična, verska in kulturna raznolikost tamkajšnjih družb, da nekoč močne države postanejo (le) kolonije brez možnosti, da se osvobodijo? Če se to zgodi, vprašanje „kaj storiti naslednji dan“ po vojni ne bo imelo več nobenega smisla.
Komentari (0)
Prijavite se za komentiranje
PrijavaJos nema komentara. Budite prvi!
Minuta
Sve →Iz drugih kategorija
Visoki predstavnik ni izbran: Nemci, Francozi in Britanci sabotirali Američane, nov poskus konec junija
