Trojka kot UZO: Olimpijada korupcije in kriminala!

Piše: Rasim Belko

Redko kateri stranki in koaliciji je v relativno kratkem času vladavine uspelo v taki meri prekršiti zakone, kot so to uspeli nosilci oblasti iz koalicije Trojka.

Če pogledamo le tisto, kar je javnosti dostopno, nam bo jasno, da ima ta Murphy - Schmidt politični projekt obrise resne združene kriminalne organizacije.

Na državni ravni potekajo preiskave zoper obrambnega ministra Zukana Heleza (SDP), Edina Forte (Naša stranka), Elmedin Konaković (NiP) pa je tarča več preiskav.

Preiskav ne manjka niti na federalni ravni, kadri Trojke pa so akterji tudi v primerih, ki jih vodi Evropsko javno tožilstvo.

V Kantonu Sarajevo, od koder je Trojka pred približno šestimi leti tudi začela, pogosto s hvaljenjem »uspehov«, je situacija verjetno najslabša. V preteklem obdobju so bili zaradi kaznivih dejanj pri opravljanju funkcij aretirani trije ministri: Bojan Bošnjak, Adna Mesihović in Enda Pavić-Pečenković.

Funkcionarji Trojke so bili aretirani ali so del preiskave v primeru »Mednarodna univerza v Goraždu«, za katero so bile odkrite tudi povezave z italijansko mafijo. Perjanici SDP-ja Irfan Čengić in Benjamina Karić sta prav tako tarči pravosodja. Zoper Čengića je bil oblikovan primer zaradi sporne diplome, zoper Karićevo pa poteka preiskava zaradi zaposlovanja v času, ko je bila na čelu mesta Sarajevo.
Če temu dodamo primere, kot sta direktor KJKP Rad Nijaz Salamović (NIP) in član nadzornega odbora Reuf Sulejmanović (NS), v zaporu pa je tudi nekdanji prvi mož NIP-ja na območju Krajine Halil Bajramović, je jasno, o kakšnem projektu gre.

In tako naprej, in to je, ponavljam, le del tistega, kar je za zdaj znano.

Če je bila Trojka projekt reforme, potem gre za reformo, kot bi jo Orwell opisal z ironičnim nasmehom; obračun s korupcijo je bil obljubljen javnosti, dobava pa je bila sistemska kraja, zloraba funkcij in kriminal na visoki ravni. Veliko kadrov in perjanic »reformnega duha« se je izkazalo za osebe, nagnjene k kriminalnim dejavnostim.

Ironija je skorajda perfidna. Občanom se je prodajala zgodba o »novi politiki, novih pravilih«, medtem ko so znotraj istih hodnikov »reformatorji« krojili mandat za svoj profit in strankarski interes. Šolski primer povratka volilne zmage v serijo kriminalnih dejanj, z javnostjo kot dekoracijo. Vsaka diploma, vsaka funkcija, vsako imenovanje – vse to so orodja zasebne koristi, preoblečena v medijski PR. Še so se vodje projekta v posameznih aferah pritoževale, da jim primanjkuje PR-ja za tisto, kar so dobro naredili, verjetno zato, da bi prikrili mnogo več nezakonito storjenega.

Trojkini kadri so reformo spremenili v predstavo, kjer je pravica le statistični podatek, kriminal pa praksa vsakdanjega upravljanja. Mednarodna univerza v Goraždu in povezave z italijansko mafijo niso incidenti – to je sistem v polnem delovanju. Vse hvalisanje o »uspehih« Kantona Sarajevo zdaj zveni kot groteskna parodija, aretacije ministrov so postale običajna dnevna novica, ostali kadri pa skrbno uravnotežijo med medijsko vidnostjo in dejanskim kriminalom. In večina kadrov Trojke danes z resno skrbjo bere vsako novo novico o preiskavah, potenciala za nove pravosodne procese pa je v izobilju.

Kar je še posebej tragično, je moralni deficit Trojke. Reformisti so obljubljali moralno in etično renesanso političnega sistema, dostavili pa so obrat, strukturo, v kateri so zakoni instrument, moč pa valuta. Vsak poskus nadzora, vsak nadzor institucij se spremeni v pantomimo, kjer javnost gleda, a ne vidi nič. Za državljane so preiskave in aretacije televizijska različica pravice, prava moč pa ostaja v rokah tistih, ki jo zlorabljajo.

Največja ironija Trojke je, da se predstavlja kot protiutež SDA, stranki, ki je bila v preteklem obdobju obremenjena s korupcijo, vendar je Trojka pokazala, da v kriminalu lahko zagotovo hitreje, bolj, močneje, kot v kakšni olimpijadi kriminala. Trojka ni le kopija starih napak, presegla jih je v obsegu in perfidnosti. Čeprav se uradno imenuje »reformna koalicija«, je v praksi projekt, ki združuje zasebno pohlepnost, politično manipulacijo in sistemsko korupcijo.

In potem so tu podrobnosti, ki spominjajo na črni humor zaposlovanja sorodnikov, sporne diplome, direktorji javnih podjetij v priporu, povezave z mafijo – vse v okviru »reformnega narativa«. Če to ni definicija političnega cinizma, kaj je potem?

In medtem ko se Trojka smehlja pred kamerami, obljublja transparentnost in etiko, je resničnost jasna: državljani plačujejo ceno, institucije so kompromitirane, politika pa je postala kombinacija kriminala in simulirane moralnosti. Vsi projekti reform, vsi PR članki in nagovori medijem so le prikrivanje dejanskega kriminalnega aparata.

In to je šele polovica zgodbe, ker druga polovica odpade na tisti moralno-politični greh zoper državo po predaji ključnih pozicij in privolitvi v slabe kompromise s secesionisti Miloradom Dodikom in Draganom Čovićem.

Če povzamemo, Trojka ni le neuspešna pri reformi – je najslabši politični subjekt v zadnjih desetletjih BiH, projekt, ki je obljubljal novo, dostavil pa najslabše. Reforma? Le beseda za naslovnice. Kriminal? Pravilo vsakega dne. Etika? Prazen fraza za javni nastop. Državljani? Dekor v predstavi, ki se imenuje politika.

Če želimo govoriti o politični prihodnosti Bosne in Hercegovine, moramo jasno povedati – Trojka je projekt kriminala v oblačilih reforme. In medtem ko se vsi pretvarjajo, da igra traja, se igra odvija za kulisami v zaprtih prostorih, z zapisniki, preiskavami in zarotami, ki jih navaden človek nikoli ne bo videl. In cela država plačuje ceno.