Pričač pričanja ključnih odgovorov: Podaljšan vojaški rok, neznana država in sporni izpovedi v primeru ‘Dobrovoljačka’

Napisal: A. Čorbo-Zećo

Saša Dimitrijević iz Beograda, priča tožilstva BiH v zadevi proti Ejupu Ganiću in drugim (primer Dobrovoljačka), je danes pred sodiščem BiH predstavil vrsto trditev, ki so odprle več vprašanj kot ponudile odgovorov. Čeprav je podrobno govoril o dogodkih v poveljstvu Druge vojaške oblasti na Bistriku v začetku maja 1992, je ostal brez jasne razlage o svojem statusu v JLA.

Dimitrijević je namreč potrdil, da mu je bil redni vojaški rok, ki se je iztekel 16. marca 1992, podaljšan za dodatnih 90 dni, vendar ni znal navesti, katera država je sprejela takšno odločitev, kar je še posebej pomembno glede na razpad takratne države in transformacijo JLA.

Odvjetnici Mirni Avdibegović ni mogel povedati niti, katera država mu je izdala potrdilo, da je odslužil vojaški rok, potem ko se je iz Han Pijeska vrnil nazaj v Beograd.

Dimitrijević je tudi povedal svoja spoznanja, ko je vozilo vojaške enote poslano proti Domu JLA in da so bili zadeti. Po radijski zvezi je slišal, da je bilo bojno vozilo poslano, ker se je ‘nekaj dogajalo okoli Doma JLA’, in da je bilo to nekaj dni pred 3. majem, ko se je začelo premikanje poveljstva Druge vojaške oblasti.
Govoril je tudi o 2. maju, ko je po njegovih besedah ‘napadlo poveljstvo Druge vojaške oblasti’. Odvetnici Lejli Čović je potrdil, da so vračali ogenj in da je bilo sporadično cel dan streljanje.

Kot številni drugi priče tožilstva BiH, je Dimitrijević dejal, da ni slišal, da bi Sarajevo obstreljevali z položajev JLA, niti o tem kaj vedel!?

„3. maja sta v poveljstvo prispeli dve vozili ZN in eno naše zeleno JLA. Potekala so pogajanja o našem izstopu. Nato sem slišal, da je bilo dogovorjeno, da iz poveljstva izstopi samo Kukanjac z Alijo in McKenzijem. Prišlo je do upora častnikov. Varnostni častnik je nato odšel do Kukanjca, da mu pove, da smo preko zveze slišali, da bi po njunem izstopu lahko spet prišlo do napada. Nato so se pogajanja nadaljevala tako, da se je dogovarjal varen izstop celotnega poveljstva,“ je poudaril Dimitrijević.

Nato je povedal, da je kolona krenila in da se je kmalu ustavila.

„Na parku sem videl civile z avtomatskimi puškami, bilo je tudi nekaj v uniformah, mešano so bili oblečeni. Razorožili so nas in legli smo na asfalt. Nato sem slišal rafal in fant poleg mene je bil ranjen,“ je dejal Dimitrijević in dodal, da ne ve, na kakšen način je prišlo do streljanja.

Nadaljeval je, da so jih odpeljali v telovadnico (stavba FIS), kjer so dobili hrano.

„Nihče me ni dotaknil. Vem, da so slekli tiste, ki so imeli maskirne uniforme. Jaz sem imel enobarvno JLA obleko,“ je dejal Dimitrijević.

Odvjetnik Senad Pizović je vprašal pričo, kdo je imel maskirne uniforme, na kar je Dimitrijević dejal, da je to bila protiteroristična enota in nekateri častniki.

Ta priča je tudi povedal, da ni bil seznanjen s tem, da je aprila 1992 JLA prenehala obstajati, niti mu ni znano, da je aprila rečeno, da JLA ne zapušča vojašnic in ne izvaja dejavnosti brez soglasja štaba Teritorialne obrambe.

Na koncu naroka je bilo odprto tudi vprašanje zakonitosti načrtovanega zaslišanja priče preko video povezave, čemur je nasprotovala odvetnica Mirna Avdibegović, opozarjajoč na možno kršitev zakona o kazenskem postopku in nevarnost, da takšna praksa postane pravilo brez ustrezne obrazložitve.

Nadaljevanje sojenja je zakazano za 1. april.