Napisal: Armin Sijamić
Državljani Evropske unije so izbrali nov sklic parlamenta, rezultati pa niso presenečenje. Ekstremna desnica ni okrepila toliko, kot so si želeli, in glavne stranke so obdržale prepričljivo večino. Toda tudi takšni rezultati lahko prinesejo nekatere spremembe, oziroma so lahko priložnost za uresničevanje politik, ki so jih že zasnovali tisti, ki verjamejo v pravilnost obstoječega tečaja Evropske unije.
Volitve v Evropski parlament mnogim niso pomembne, oziroma zanje vladajo malo zanimanja glede na skromne pristojnosti parlamenta. Kljub temu je glasovalo okoli 51 odstotkov državljanov Evropske unije, čeprav je volilna udeležba različna od države do države, kar prav tako kaže na določene politične trende.
Na Hrvaškem je glasovalo le 21,34 odstotka volivcev, kar je rekordno nizka udeležba. Rekord je držala Slovaška, ko je leta 2019 na volitve prišlo 22,74 odstotka volivcev. Rekordno visoka udeležba je bila v Belgiji, kar 89,2 odstotka. Tisti dan so v Belgiji potekale tudi volitve v parlamente države in regij.
V nekaterih državah državljani niso glasovali v velikem številu niti pod grožnjo zakona. V petih članicah Evropske unije (Belgija, Bolgarija, Luksemburg, Grčija in Ciper) je glasovanje obvezno, a kljub temu je v Bolgariji glasovalo le 31,8 odstotka volivcev, čeprav so bili istega dne tudi parlamentarne volitve.
Nizka udeležba je poraz aktualne bruseljske vlade, ki si je prizadevala mobilizirati državljane k volitvam, saj naj bi celini grozili radikalni desničarji in levičarji.
Francija, Nemčija, Italija in desničarji
Veliko udeležbo in širjenje strahu pred skrajnimi desničarji in levičarji sta najbolj potrebovali Francija in Nemčija, katerih vodstvo je iz več razlogov nepriljubljeno. V tretji najštevilčnejši državi Evropske unije – Italiji, ki jo vodi skrajna desničarka Giorgia Meloni, ki je s prihodom na oblast »zgladila« svoje poglede na svet, so vladajoči zmagali.
Emmanuel Macron je bil težko poražen od Marine Le Pen, prejel je dvakrat manj podpore kot ona. Zaradi tega je Macron za prihodnji mesec razpisal predčasne parlamentarne volitve, na katere se zdi, da bosta izstopila dva bloka. Eden bo združil leve stranke (socialisti, zeleni, komunisti, skrajni levičarji), ki so v skupni izjavi dejali, da želijo poraziti tako Macrona kot Le Pen, čigar stranka bi lahko oblikovala drugi blok, skupaj z republikanci.
V Nemčiji so opozicijski demokrščani dobili 30 odstotkov glasov, medtem ko je skrajno desna Alternativa za Nemčijo (AfD) dobila 15,9 odstotka. Za njimi so ostali socialdemokrati kanclerja Olafa Scholza, ki so zabeležili svoj najslabši rezultat v zgodovini.
V Italiji je Meloni osvojila okoli trideset odstotkov glasov. Njena stranka Bratje Italije, nekoč označena kot skrajno desna, je okrepila svoj položaj, ko se približuje glavnemu toku evropske in italijanske politike.
V Španiji in na Poljskem, četrti in peti državi po številu prebivalcev v Evropski uniji, je lahko oblast bolj zadovoljna kot opozicija. Nekateri so rezultat volitev v Španiji opisali s športnim izrazom »neodločeno«, medtem ko je Donald Tusk na Poljskem porazil opozicijsko desno stranko Pravo in pravičnost.
Ljudske stranke še vedno najmočnejše
V končnem seštevku bodo ljudske stranke in njihovi partnerji obdržali največ mandatov v Evropskem parlamentu. Osvojili so 184 od 720 mandatov, sledijo jim socialisti in demokrati s 139 mandati, kar praktično pomeni, da brez enega od teh dveh blokov nihče ne bo imel večine.
Desničarji iz Evropskih konzervativcev in Reformistov ter Identitete in Demokracije, kot tudi omenjeni AfD, ki ne pripada nobeni politični skupini, imajo 146 mandatov, 19 več kot v prejšnjem sklicu, kar je natančno toliko mandatov, kolikor so jih izgubili zeleni, ki so zdaj osvojili 52.
Edini pomemben porast so imeli neodvisni poslanci, ki prihajajo s celotnega političnega spektra, in zdaj imajo 98 mandatov v primerjavi s 33 v prejšnjem sklicu.
Torej, stranke desnega in levega centra, liberalci in zeleni imajo večino s 455 mandati. V prejšnjem sklicu so imeli 488 mandatov od skupno 705, kolikor jih je štel prejšnji sklic.
Možne spremembe
Čeprav so bili desničarji v medijih predstavljeni kot monolitni blok, to ni tako. Če ne bi bilo Evropske unije, bi si verjetno bili največji sovražniki. Vsekakor pa se pogajajo, da bi iz dveh omenjenih skupin v Evropskem parlamentu naredili eno, oziroma da bi uskladili svoje politike.
Vendar pa se najbolj znani med njimi strinjajo glede dveh stvari. To je ustavitev ilegalnih migracij v Evropsko unijo in odhod Ursule von der Leyen z čela Evropske komisije, kar je bilo pogonsko gorivo njihovih kampanj.
V oktobru je Bruselj nakazal, da je treba k ilegalnim migracijam pristopiti drugače, oziroma da je treba meje okrepiti. Krepitev desnice v Evropskem parlamentu se ujema s tem prizadevanjem, zato bi migrantska politika lahko bila prva evropska politika, ki se bo spremenila.
V ostalih zadevah bodo desničarji težko našli skupni jezik. Tako na primer poljski desnici Rusija predstavlja glavno grožnjo in ne razmišljajo o tem, da bi Ukrajino pustili brez pomoči Zahoda. Desničarji Marine Le Pen so na drugačnih pozicijah kot poljski kolegi, švedski desničarji in centri pa so bili več let največji zagovorniki vstopa te države v NATO.
Balkanske dileme
Del javnosti v Bosni in Hercegovini pogosto panično reagira, ko kjerkoli na Zahodu zmagajo desničarji. Te stranke štejejo za grožnjo Bosni in Hercegovini, v prid temu pa navajajo islamofobijo, nestrpnost do migrantov in pomanjkanje razumevanja za multietnična društva.
Ta stališče je zmotno iz več razlogov, vendar tukaj navedimo, da so bili nekateri evropski konservativci in desničarji zagovorniki pomoči Bosni in Hercegovini. Spomnimo se vloge nemškega kanclerja in vodje demokrščanov Helmuta Kohla, ki je zagrozil s prenehanjem pomoči Zagrebu, če Franjo Tuđman ne ustavi agresije na našo državo.
Ali spremembe politike Pariza do Bosne in Hercegovine, ko je levičarja Françoisa Mitterranda na čelu države zamenjal republikanec Jacques Chirac, čigar stranka razmišlja, da bi na omenjenih julijskih volitvah nastopila skupaj s stranko Marine Le Pen.
Toda v kontekstu volitev v Evropski parlament, je za Bosno in Hercegovino pomembnejša dejstvo, da niti novemu sklicu parlamenta ali Evropskega sveta ne bo na seznamu prioritet, kot tudi zdaj ni. Poleg tega se odnos do Balkana toliko razlikuje od države do države v Evropski uniji, da je tisto, kar se dogaja temu delu Evrope v zadnjih tridesetih letih, rezultat tega odnosa.
Doživljanje Balkana kot prostora, na katerem veljajo druga pravila v primerjavi s preostalim kontinentom, kot ga formulira Marija Todorova v študiji »Imaginarni Balkan«, ni zapustilo Bruslja. Odločitev Meloni, da v Albaniji gradi migrantske centre, ki jih je italijanska opozicija opisala kot vrsto Gvantanama, je eden od primerov takšne politike.
Zato se Balkan ne sme čuditi nobenemu ukrepu Bruslja, ne glede na to, ali ga vodijo desničarji ali levičarji, oziroma bi bilo zmotno pričakovati od njih ravnanje na podlagi njihovih strankarskih programov.
Navsezadnje je od tega, kako bo videti Evropska unija v naslednjih petih letih, odvisno tudi od ameriških predsedniških volitev novembra. Razdvojena evropska desnica si želi zmago Donalda Trumpa, saj se zaveda, da se je lažje uvrstiti ob Združene države Amerike kot ustvarjati lastno politiko.
Zato je treba počakati na november, da bi se določil tečaj Evropske unije v prihodnjih letih.
Komentari (0)
Prijavite se za komentiranje
PrijavaJos nema komentara. Budite prvi!
Minuta
Sve →Iz drugih kategorija
Visoki predstavnik ni izbran: Nemci, Francozi in Britanci proti Američanom, nov poskus konec junija
