
Napisal: Armin Sijamić
Od prejšnjega tedna je Naftna industrija Srbije (NIS) pod grožnjo ameriških sankcij. Srbski predsednik Aleksandar Vučić je to napovedoval mesece, oblast pa se je pripravljala na scenarij prekinitve vezi z Moskvo na področju energetike. Manever, vreden brezpogojne podpore Zahoda.
Glede na to, da je Aleksandar Vučić verjetno najbolj prisotna osebnost v javnem življenju Srbije in da se skoraj vsak dan oglaša preko medijev in družbenih omrežij, njegove napovedi, da bodo NIS-u uvedene sankcije s strani Združenih držav Amerike, mnogim niso delovale realno.
Ameriški veleposlanik v Beogradu Christopher Hill, močna podpora Vučiću od prihoda na to funkcijo, je izjavljal, da Srbiji in njenim podjetjem ne bodo uvedene nikakršne sankcije.
Bližina Hilla in Vučića je javnost še dodatno zmedla, saj sta o isti stvari trdila povsem nasprotno. Teh dneh, ko Srbijo pretresajo protesti zaradi padca nadstreška na železniški postaji v Novem Sadu in vrste drugih povezanih afer, Hill obiskuje košarkarske tekme in trpi žalitve navijačev, ki mu na najbolj žaljiv način skandirajo njemu in Vučiću.
Ruski NIS in ameriški Vučić
Sankcije so bile pogojno uvedene 10. januarja. Ameriško ministrstvo za finance je uvedlo sankcije ruskemu Gazpromu in njegovim podružnicam. Washington pravi, da je NIS podružnica Gazproma. ZDA želijo kaznovati ruska podjetja, ki pomagajo pri agresiji na Ukrajino. Beograd mora Ruse izključiti iz lastništva NIS-a, sicer se bo podjetje čez manj kot dva meseca soočilo z ameriškimi sankcijami, kar bi povzročilo vrsto težav za gospodarstvo Srbije.
Srbija je ponovno postala prizorišče spopada Washingtona in Moskve. Treba se je spomniti, da je bil NIS v času oblasti Vojislava Koštunice poceni prepuščen Rusom, v zameno pa so mediji poročali, da naj bi Moskva varovala položaj Srbije na mednarodni ravni. Za 400 milijonov evrov je leta 2008 Gazpromneft, hčerinsko podjetje Gazproma, pridobil 51 odstotkov lastništva v NIS-u.
Po ruski agresiji na Ukrajino se od Beograda zahteva, da zaščiti svoj položaj na mednarodni ravni, saj se je predhodno zavezal, da bo sledil politiki Evropske unije z namenom, da se ji nekoč pridruži. To je nekaj, kar se od Srbije pričakuje že od februarja 2022.
Vučić se je pripravljal na sankcije, natančneje na načrtovan prevzem ruskega kapitala v NIS-u. Srbski zunanji minister Marko Đurić, ki je zelo blizu Vučiću, je sredi septembra v Washingtonu podpisal Sporazum o strateškem sodelovanju na področju energetike. Sporazum med drugim predvideva možnost, da ameriška podjetja vlagajo v energetski sektor Srbije.
Preden je postal vodja diplomacije, je bil Đurić veleposlanik v Washingtonu. Proruski opoziciji v Srbiji je dejstvo, da je Đurić ob enem izmed povratkov v Beograd pripotoval z ameriškim vojaškim letalom, povzročilo težave. Ko že govorimo o srbskem veleposlaniku v Washingtonu, naj omenimo, da bo novi Dragan Šutanovac, nekdanji vodja Demokratske stranke, ki jo srbski tabloidi imenujejo „rumeni tatovi“. Šutanovac je bil prozapadno usmerjen politik.
Naklonjenost Zahoda
Sporazum, ki ga je podpisal Đurić, je bil na nek način uvod v sankcije. Da bi se sporazum izvedel, je uradni Beograd dolžan iz Srbije izgnati ruska podjetja, prostor pa bi zapolnila podjetja z Zahoda. To je podoben scenarij kot tisti, ko se je Vučić zavezal, da bo kupil francoska bojna letala, razvijal jedrsko energijo skupaj s Parizom in posledično odmaknil od Moskve.
Hkrati Vučić obtožuje tiste, ki so proti njemu, da delajo za Zahod, da so del tuje zarote, da bi strmoglavili njegovo oblast, še posebej mesto v njim bližnjih tabloidih pa imajo „ustaše“, ki se periodično pojavljajo ob vsaki veliki politični krizi v Srbiji v zadnjih desetih letih.
Vendar pa ni dvoma, da je Vučić tisti, ki ima podporo Zahoda, ki jo bo v prihodnje potreboval bolj kot kdajkoli. Od njega se pričakuje, da bo rešil vprašanje Kosova na način, ki bo zadovoljil interese Zahoda, čemur se upira večina državljanov Srbije. Če bi se ti državljani pridružili študentskim protestom, bi se Vučić znašel v še težji politični situaciji.
Da bi to politično preživel, Vučić potrebuje zunanjo podporo, še posebej če Rusija zavrne predajo lastništva v NIS-u. Srbski mediji pišejo, da obstajajo možnosti, da Rusi svoj delež prodajo podjetju iz Azerbajdžana ali kakšnemu drugemu po volji Zahoda, ali da vlada v Beogradu prevzame podjetje. V primeru, da Rusija zavrne ponudbe za prodajo, bi oblast izbirala med odvzemom podjetja sedanjim večinskim lastnikom in pripeljavo podjetja pod ameriško podjetje.
Vučić računa, da bo morda imel razumevanje Donalda Trumpa in njegovih ljudi, s katerimi je uradni Beograd poskušal ustvariti politične in poslovne povezave.
Nekateri analitiki iz Srbije se bojijo, da bi Vučić lahko postal „žametni diktator“, ki bo dolgo vladal državi ob podpori Zahoda, v zameno pa bo izpolnjeval naloge. Poleg podelitve koncesije za kopanje litija, popuščanja v politiki do Kosova, omenjenega oboroževanja na Zahodu, bi lahko nova karta postal tudi energetski sektor Srbije, ki ima svoje posle tudi v sosednjih državah. Temu analitiki dodajajo kitajske naložbe in gradnjo avtocest s strani ameriških podjetij.
Toda tudi brez teh trditev, izraženih skozi strahove, obstaja očitna naklonjenost Zahoda do Vučića. Ob tej priložnosti navedimo vmešavanje Srbije v črnogorsko politično in versko življenje, pomoč separatizmu v Bosni in Hercegovini skozi tako imenovani „srbski svet“, volilne nepravilnosti v Srbiji po oceni institucij Evropske unije in smrtonosni napad v Banjski, ki nima sodnega epiloga. To razumevanje, ki ga Zahod leta kaže do Vučića, je veliko stalo okoliške države in če ne bo rdečih linij, bodo novi incidenti vprašanje časa.
Te dni, ko odpor v Srbiji narašča. Medtem ko državljani sporočajo, da želijo drugačno Srbijo, je obnašanje Zahoda ključno. Vodeni z geopolitičnimi razlogi je izbira Vučić, saj je Srbija ena redkih držav, kjer opozicija ponuja manj kot oblast.
Toda državljani ne obupujejo in Vučić ima vse manj načinov, da zatre upor, še posebej študentski. Če so trinajstletne vladavine Vučića naveličani mnogi v soseščini, potem si je treba predstavljati občutke ljudi, ki skoraj vse življenje vsak dan v televizijskem prenosu gledajo človeka, ki je v svojih nastopih prijatelj in sovražnik Zahoda, Rusije, Kitajske, regije..., medtem ko napoveduje kataklizme in obljublja ekonomsko in vsako drugo blaginjo.
Potem, ko se televizija ugasne, se vidi le še razdelitev interesnih območij in vodenje politike daleč od oči javnosti.
Komentari (0)
Prijavite se za komentiranje
PrijavaJos nema komentara. Budite prvi!
Minuta
Sve →Iz drugih kategorija

Visoki predstavnik ni izbran: Nemci, Francozi in Britanci proti Američanom, nov poskus konec junija


























