Sijamić: Dogovor Meloni in Rame je poskus izvoza težav iz Bruslja na Balkan!

Napisal: Armin Sijamić

Velikemu britanskemu politiku Winstonu Churchillu pripisujejo rek, da je vedno, ko se problem ne želi rešiti, treba ustanoviti komisijo. Del današnjih evropskih voditeljev, ki so daleč od sijaja slavnega Churchilla, bi lahko pripisali rek, da ko ne veš, kako rešiti problem, ga izvozi v revno sosedstvo, ki si je vcepilo, da je uradni Bruselj brezmadežen.

Trinajst mesecev je od prihoda na oblast Giorgie Meloni. Italijanska premierka, ki so jo zahodni mediji hitro „prepakirali“ iz skrajne desničarke, ki obožuje Benita Mussolinija, v kooperativno konzervativno političarko, se od takrat večinoma ukvarja z vprašanjem migrantov, kar je razumljivo.

Italija se sooča z rekordnim dotokom ilegalnih migrantov iz Afrike. Ocenjuje se, da bi do konca leta število prihodov lahko doseglo okoli 181.000, kar je največje število, zabeleženo od leta 2016. Sprejemni centri so polni. Na nekaterih lokacijah je število migrantov preseglo število lokalnih prebivalcev. Službe delajo nadurno, državljani pa zahtevajo mir, ki so ga imeli in na katerega imajo pravico. Ena glavnih predvolilnih obljub Meloni je bila, da bo Italija ustavila ilegalne migracije, ali jih vsaj omejila, oziroma da se bo breme porazdelilo na druge članice Evropske unije. Ta načrt je propadel.

Nemčija je zavrnila predlog Rima, da se ukine financiranje organizacij, ki rešujejo
migrante na Sredozemskem morju, porazdelitev bremena znotraj unije pa zavrača več držav.

Refleks imperialne politike

Ker je načrt propadel pri „prijateljih“ znotraj EU, se je Rim obrnil na sosedstvo, kar spominja na prvo polovico prejšnjega stoletja, ko je bila vojaška moč te države usmerjena proti Severni Afriki in Balkanu. Rim tokrat ni uporabil vojske, ampak je načrtoval, da bodo „prijatelji“ izven unije z denarjem in obljubo članstva v uniji pomagali veliki in bogati Italiji.

Meloni je poskušala migrante zadržati v Tuniziji, tamkajšnji oblasti pa je obljubila stotine
milijonov evrov pomoči in posojila Mednarodnega denarnega sklada. Tunis je pred zlomom. Politična nestabilnost je na vrhuncu, opozicija predsednika Kaïsa Saïeda obtožuje, da vlada z dekreti, inflacija znaša okoli osemdeset odstotkov, država se približuje bankrotu, mesto Sfax pa je kraj, od koder največ afriških migrantov potuje proti Italiji.

V tem pristaniškem mestu se lokalno prebivalstvo spopada z migranti. Po enem incidentu so ilegalni migranti pristali v puščavi, bežeči pred množico ali pa so jih tja pregnali lokalni organi oblasti. Pred tem je Saied „horde“ migrantov obtožil nasilja in „zarote“ zamenjave prebivalstva.

Dogovor s Tunisom je še vedno daleč od realizacije, in ko bo realiziran, ne bo rešil vseh težav. Zato se je Italija obrnila na drugo stran – proti Albaniji, ki želi pomagati svojim čezmorskim prijateljem, po besedah premierja Edija Rame.

Med dolžnostjo in evropskim Guantanamom

Na začetku tega tedna sta v Rimu Meloni in Rama dosegla sporazum, da bo Italija v Albaniji zgradila dva centra za migrante. Po besedah Meloni naj bi bili centri odprti spomladi in naj bi sprejeli 36.000 ljudi letno, in sicer tiste, ki bodo prestreženi na morju in ki ne bodo dosegli italijanskih obal. V Albaniji naj bi čakali, da Italija odgovori na njihovo prošnjo za azil, načrt pa se ne nanaša na nosečnice, otroke in ranljive.

Torej, Italija bi pripeljala na tisoče mladih ljudi, ki bi jih albanske sile držale zaprte v centrih, ali pa bi jih pustile, da se gibljejo po državi. Riccardo Magi, vodja italijanske liberalne stranke +Evropa, ne dvomi, katera od teh dveh možnosti bi prevladala, zato je načrt opisal kot „zastrašujoč“ in dejal, da so centri „nekakšen italijanski Guantanamo“. To je „nelegitimen sporazum: Italija ne more pošiljati ljudi, rešenih na morju, v državo izven EU, kot da bi bili paketi ali blago,“ je dodal.

Belind Kellici iz albanske Demokratske stranke je kritiziral „pomanjkanje preglednosti“ glede sporazuma.

„To je izdaja Albanije in največja nelojalnost, ki jo je Rama lahko storil naši državi,“ je dejal Kellici.

„Največji antialbanec se danes imenuje Edi Rama, ki vsako leto izžene na stotine tisoč mladih ljudi iz države, da bi jih zamenjal z ilegalnimi imigranti,“ je dodal.

Rama, ki vodi stranko, ki je nastala iz komunistične, pravi, da je Italija pomagala Albancem po padcu komunističnega režima v Albaniji in da je to „dolžnost“, ki se „ne more vrniti“ ter da „če Italija pokliče, bo Albanija odgovorila.“

Nekdanji predsednik in premier Albanije Ilir Meta je dejal, da je Rama „prijatelj kriminalnih
organizacij“ in da je „vpleten v mednarodne škandale“ ter da s sporazumom „rešuje svojo kožo“. Meta je dodal, da je proti sporazumu, ker begunski centri „od Grčije do Italije, preko Španije in severa Evrope ... privlačijo nasilje. Taborišča bodo močno povečala ksenofobijo v narodu, ki vedno želi dobrodošlico, vendar ne more prenesti takšnega bremena.“

Izvoz težav v nove članice

Meloni je dejala, da čeprav Albanija ni članica EU, se „že tako obnaša“ in dodala, da verjame, da je „Albanija, za vse namene, evropska država“ ter izrazila podporo vstopu Albanije v EU.

„To je eden od razlogov, zakaj sem ponosna, da je Italija vedno bila ena od držav, ki
podpirajo širitev na Zahodni Balkan,“ je dejala Meloni. Pravi, da bi sporazum z Albanijo lahko služil kot vzor držav članicam EU in tistim, ki to niso, ter predstavlja „drzen evropski duh“, dodaja, da je s tem seznanjena Evropska komisija in da ni imela pripomb.

Rama je dejal, da Italija ni edina država EU, ki je predlagala takšen sporazum. Pravi, da bo največja ovira pri izvajanju podpisanega v Rimu ta, da Albanija nima sporazumov z nekaterimi afriškimi državami o repatriaciji migrantov, katerih prošnja za azil v Italiji bo zavrnjena.

Iz navedenega je razvidno, da države EU iščejo druge, ki bi gostile migrante, ki jih ne želijo. Po logiki stvari so to lahko države na mejah unije, zato bi tiste, ki želijo članstvo, lahko gostile ljudi, ki jih članice unije ne želijo. Ta politična, varnostna, pravna in etična vratolomija kaže stanje znotraj EU, lahko pa pokaže tudi stanje v državah kandidatkah za članstvo.

V zadnjih mesecih se je v več državah Zahoda politika do migrantov spreminja in iščejo se načini, kako zaustaviti dotok. Pod pritiskom nezadovoljstva domačega prebivalstva vlade več držav pred volitvami prihodnje leto poskušajo najti rešitve. Ena od njih je tudi deportacija migrantov v druge države, ki nimajo nikakršnih obveznosti do teh ljudi.

Tako se lahko zgodi, da se na mejah „svobodne“ Evrope ustvarjajo geta, obdana z žicami in stražami, medtem ko te države in Bruselj skupaj „delajo“ na članstvu v uniji tistih, ki so namenjeni migrantski centri, financirani z denarjem EU, ki ga na primer Italija ne želi ali ne more vzpostaviti zaradi tamkajšnjih zakonov.

Odpiranje centrov na Balkanu za namestitev ljudi, ki iz Azije in Afrike gredo v EU, pomeni tudi novo
blokado članstva v uniji, nekateri tehnokrat pa bi lahko sklepali, da držanje takšnih držav izven unije pomeni, da se z vprašanjem migracij „uspešno upravlja“ in da bodo te države bolj prispevale k blaginji Bruslja, če ostanejo izven unije – medtem ko „evropska pot“ traja. Toda slabše od tega bi bila dejstvo, da evropska periferija postaja kraj, kamor Bruselj izvaža težave, ki jih je sam ustvaril.