Sarajevo, sram te bilo zaradi Prijedora?

Piše: Rasim Belko

Včeraj so v Kamičanih spustili krste s posmrtnimi ostanki sedmih identificiranih žrtev. Sedem imen. Sedem ljudi. Sedem življenj, nasilno, zahrbtno, nečloveško prekinjenih. In sedem družin, ki so končno dobile prostor, kjer lahko zajokajo. Kaj pa Sarajevo? Sarajevo je včeraj – molčalo. Nedelja. Počitek. Mir. Sprostitev. Kava, sprehod, sonce. Mesto, ki ga radi imenujejo srce Bosne, je bilo včeraj brez utripa.

V Prijedoru in dolini Sane – šepet mrtvih skozi ezan, tišina med grobovi, jok mater. V prestolnici pa – nič. Ni dne žalovanja, ni zastav na pol droga, ni simboličnih gest solidarnosti. Ni zvoka ne slike. Ni vprašanj, ne odgovorov. Ni Sarajeva.

In ne, to ni prvič. To je vzorec. Sarajevska pozaba, ki se začne takoj, ko se kamere ugasnejo v Potočarih. Kot da obstaja koledar spoštovanja, kjer se samo 11. julij šteje kot dan, vreden spomina. Kaj pa 20. julij? Kaj pa vsak dan, ko nekdo v tej državi spušča krsto v zemljo, tri desetletja po zločinu?

V Unsko-sanskem kantonu je bil včeraj dan žalovanja. USK, ki leta sprejema, tolaži, se spominja. Kaj pa Sarajevo? Mesto ambasad, uradov, nevladnih organizacij in samooklicanih "čuvarjev spomina"? V globoki tišini. Kot da jih Kamičani ne zadevajo. Kot da Prijedor ni del iste rane, ki krvavi od leta 1992 do danes.

Da ne bo pomote – to ni le institucionalni problem. To je moralna prepad. Kajti ko glavna prestolnica molči, ko mediji molčijo, ko kulturne ustanove nimajo niti simbolične geste solidarnosti – to ni pozaba, to je sporočilo. Sporočilo družinam, da Sarajevo njihovih mrtvih ne vidi. Sporočilo, da so nekatere žrtve pomembnejše, nekatere pa – prešuštne.

Je Sarajevo utrujeno od spoštovanja? Je svojo žalost porabilo za Potočare in se odločilo, da "vzame premor" do septembra? Ali je resnica enostavnejša in bolj boleča – Sarajevo ignorira žrtve, ki so daleč od njegovih meja in okrepljenega medijskega narativa, tiste, ki ne sodijo v narativ "njegove" bolečine?

Nihče ne zahteva parad. In ne, to ni kritika vsega, kar je povezano z 11. julijem, to je klic, ker se v BiH ta 11. julij ponavlja vsak mesec, le v drugem mestu, občini. Ampak dan žalovanja? Zastave na pol droga? Minuta molka? Kakšna razstava? Kakšen panel, četudi študentski? Karkoli? Čeprav beseda? Čeprav en hashtag?

Nič. Sarajevo včeraj ni imelo kaj povedati. Pa bi moralo. Kajti ko se sedem žrtev genocida spušča v zemljo – bi se morala zemlja ustaviti. In srce države bi moralo potrkati globlje, počasneje, bolj boleče.

Kako naj potem žrtve iz doline Sane in okolice Prijedora pričakujejo boj za pravico. Reis-ul-ulema Husein ef. Kavazović pa je včeraj v Kamičanih dejal: "Zavedajmo se teže zločina, ki je bil storjen v Prijedoru. Izkažimo sočutje do bolečine, ki jo nosijo starši, otroci in zakonci. Kot ljudje, jim olajšajmo njihovo bolečino in trpljenje. Izkažimo svojo vztrajnost pri iskanju resnice. Imamo pravico do nje in da z njo seznanimo ves svet. Ne smemo prenehati zahtevati pravice za zločince, kajti v njihovi kazni je, kot pravi Kur'an, življenje za preživele in upanje, da se podoben zločin ne bo ponovil".

Le da Sarajevo ne sliši nikogar, ko sporočilo ne prihaja s Baščaršije ali Marijindvora.

Tako Sarajevo včeraj ni imelo srca.

In zato se sprašujem: Sarajevo, sram te je zaradi Prijedora?