Rusko-iranski sporazum o strateškem partnerstvu v času pogajanj z Washingtonom

Napisal: Armin Sijamić

Pred desetimi dnevi je ruski predsednik Vladimir Putin podpisal zakon o ratifikaciji sporazuma o celovitem strateškem partnerstvu z Iranom. Iz Teherana so takrat dejali, da bodo ratifikacijo izvedli zelo hitro, s čimer se bo začela nova faza odnosov med državama.

Ob pregledu prihodnjih groženj za Združene države Amerike je Zbigniew Brzezinski leta 1997 v knjigi "Velika šahovnica" zapisal naslednje: "Potencialno najnevarnejši scenarij bi bila velika koalicija Kitajske, Rusije in morda Irana, 'antihegemonistična' koalicija, ki ne bi temeljila na ideologiji, temveč na skupni stiski."

Diplomat in politik, ki je desetletja močno vplival na ameriško zunanjo politiko, bo tudi dejal, da se ta koalicija lahko zgodi le, če bodo v Washingtonu slepi. Ali so bili v Washingtonu slepi ali omamljeni od zmage v hladni vojni, je manj pomembno od dejstva, da se ta trojna zveza desetletja razvija na različne načine.

Nova faza v odnosih med Rusijo in Iranom se je začela 17. januarja letos. Iranski predsednik Masoud Pezeshkian je s Putinom v Moskvi podpisal sporazum, ki je od takrat v postopku ratifikacije.



Sporazum za novo obdobje

Konec marca je Putin poslal sporazum v ratifikacijo Dumi, tri tedne kasneje pa je podpisal zakon, s katerim je bila ratifikacija zaključena in sporazum je stopil v veljavo.

Sporazum o celovitem strateškem partnerstvu med Rusijo in Iranom je obsežen dokument. Vsebuje 47 členov in zajema področja obrambe, energetike, boja proti terorizmu, financ, kmetijstva, industrije, znanosti, tehnologije, kulture... za naslednjih dvajset let.

Ruski mediji bodo ob podpisu sporazuma dejali, da to "konsolidira status Rusije in Irana kot strateških partnerjev". Z iranske strani, kjer je bil sporazum sprejet z več optimizmom kot v ruski javnosti, so se pojavile ocene, da gre za diplomatsko zmago nove iranske administracije, ki je zamenjala prejšnjo s predsednikom Ebrahimom Raisijem, ki je s svojim zunanjim ministrom Hosseinom Amirom-Abdollahianom umrl v helikopterski nesreči 19. maja lani.

Vendar bi bilo napačno reči, da je sporazum delo le ene iranske administracije. Že leta 2020 je iranski predsednik Hassan Rouhani zahteval sporazum, ki bi nadomestil obstoječi sporazum med Teheranom in Moskvo iz leta 2001. Rouhani je krepil vezi z Rusijo in Kitajsko kot protiutež slabim odnosom z Zahodom in pritiskal na Kremelj, naj sporazum čim prej podpiše.

To je uspeh za Iran iz najmanj dveh razlogov. Prvič, sporazum iz leta 2025 je bolj vsebinski in za Iran boljši kot tisti iz leta 2001, in drugič, Putin je pristal na sporazum, ki ga pogojuje zahodna izolacija zaradi agresije na Ukrajino in potreba po opori zunaj meja Rusije. Eden od razlogov, zakaj Putin do zdaj ni privolil v podpis tega sporazuma, je previdnost do interesov Izraela in želja po dogovoru z Zahodom.

Odlašanje Putina s podpisom sporazuma ga je pripeljalo v položaj, da ga ratificira, ko poskuša z Washingtonom obnoviti pretrgane vezi in skleniti mir v Ukrajini. Ratifikacija sporazuma se sovpada tudi s pogajanji med Teheranom in Washingtonom o iranskem jedrskem programu in grožnjami Donalda Trumpa, da je pripravljen uporabiti tudi vojsko.

/qpost/400056

Ali bodo iranska jedrska postrojenja uničena in ali bo Teheran izdelal jedrsko bombo?

Napisal: Armin SijamićIranski jedrski program je ponovno na seznamu prioritet ameriškega predsednika Donalda Trumpa. Tokrat ameriška administracija po grožnjah s sankcijami grozi tudi z vojaškim napadom, če Iran ne bo sprejel zahtev Washingtona.

Nov okvir za izboljšano sodelovanje

Kritiki sporazuma in tisti, ki podcenjujejo njegov doseg, pravijo, da je dokument poln splošnih formulacij in da nobeni strani ničesar ne zagotavlja. To še posebej velja za dejstvo, da sporazum ne zavezuje strani k obrambi druge v primeru napada tretje strani.

Toda tisti, ki stvari gledajo bolj realno, vedo, da tega tudi ni bilo pričakovati. Prvič, sporazum je bil podpisan v času, ko Rusija vodi vojno proti Ukrajini. Drugič, podpisnice se nahajajo v delih sveta, kjer so spremembe stalne, kar jih lahko uvrsti tudi na različne strani.

„Opierajoč se na globoke zgodovinske vezi med iranskim in ruskim narodom, bližino njunih kultur ter duhovnih in moralnih vrednot, skupne interese, močne sosedske vezi in široke možnosti za sodelovanje na političnem, gospodarskem, vojaškem, kulturnem, humanitarnem, znanstvenem, tehničnem in drugih področjih,“ je navedeno na začetku sporazuma.



Sporazum je potrdil strateške vezi med državama in vodi k krepitvi sodelovanja na različnih področjih. Poleg tega, da sporazum navaja, da sta se strani zavezali k odnosom v duhu pravil Združenih narodov, se bosta Moskva in Teheran borila za „oblikovanje novega pravičnega in trajnostnega multipolarnega svetovnega reda, ki temelji na suvereni enakosti držav“.

Sporazum po točkah navaja področja, na katerih bosta državi sodelovali. V bistvu gre za vzpostavitev okvira za novo raven sodelovanja med državama. Tako je bilo na primer konec januarja, ko je poveljnik Iranske revolucionarne garde Ali Shadmani dejal, da je Teheran kupil ruska bojna letala Suhoj-35, ne da bi natančno določil število letal ali ali so bila dostavljena. Nato sta Moskva in Teheran prejšnji teden dosegla dogovor o dobavi 55 milijard kubičnih metrov ruskega plina letno, Rusija pa se je zavezala, da bo s kreditom financirala izgradnjo nove jedrske elektrarne v Iranu.

Trumpov pritisk

Če bi bil ta sporazum podpisan pred nekaj leti, bi bila njegova pomembnost drugačna. Prva asociacija bi bil iranski sporazum s Kitajsko iz leta 2021 ali sporazumi z Venezuelo in Sirijo. V ruskem primeru bi ga primerjali s sporazumom s Severno Korejo.

/qpost/354640/Putinova-posjeta-Pjongjangu-kao-najava-nove-ruske-politike-prema-Zapadu

Putinova posjeta Pjongjangu kao najava nove ruske politike prema Zapadu

Napisal: Armin SijamićSredi tega tedna je Severno Korejo obiskal ruski predsednik Vladimir Putin, prvič po 24 letih. Putinovo potovanje v izolirano državo, katere izolacijo je pomagal tudi sam, kaže nove načrte ruske politike na Zahodu.

Z vrnitvijo Trumpa v Belo hišo je sporazum dobil nov pomen. Pritisk, ki ga Trump izvaja na Moskvo in Teheran, da bi podpisala dogovore, kot si jih je zamislil, je lahko zmanjšan s sporazumom. Namreč, nadaljnja izolacija teh dveh držav jih neizogibno sili k tesnejšemu sodelovanju, natanko tako, kot je napovedal Brzezinski. Navedeni primeri rusko-iranskega sodelovanja letos, ki vključujejo prodajo plina, orožja in jedrske tehnologije, to jasno dokazujejo.

Trump od Rusije zahteva mir v Ukrajini v zameno za, med drugim, izvoz ruskih energentov v Evropo. Omenjenih 55 milijard kubičnih metrov plina, ki jih bo Rusija poslala v Iran, je enakovredno količini, ki je skozi Severni tok 1 prihajala do evropskih potrošnikov.

/qpost/395488

Trumpov dogovor s Putinom o Ukrajini bi lahko zbrisal s scene celo generacijo evropskih politikov

Napisal: Armin SijamićV še enem krogu pogovorov med ameriškimi in ruskimi uradniki o Ukrajini je bil dosežen nov dogovor. Ta dogovor bi lahko pomenil hud poraz za Kijev in njegove evropske zaveznike, ki nasprotujejo ruski agresiji na Ukrajino.Dogovor

Nato prodaja najboljših ruskih bojnih letal Teheranu, medtem ko Trump in Izrael govorita o možnem napadu na Iran, je prav tako pomembna. Grožnje Združenih držav Amerike in Izraela, da bosta uničila iranska jedrska postrojenja, sta dobili odgovor Moskve in Teherana – gradila bosta nove jedrske elektrarne, potem ko je Moskva leta 2007 pomagala pri gradnji prvega iranskega jedrskega reaktorja v Bušeherju.

Teheran in Moskva sta s podpisom tega sporazuma dobila osnovo za razširitev sodelovanja na srednji in dolgi rok, kratkoročno pa aduta v pogajanjih z Zahodom. Ni dvoma, da je del tega računa tudi Kitajska, ki je naslednja tarča Washingtona.



Trumpov pritisk na Kitajsko z dajatvami in sankcijami že iz njegovega prvega mandata, govori o širini fronte, ki se je vzpostavljala leta. Zato je razumljivo, da Rusija in Iran, še posebej pa Kitajska, držijo gardo v spopadu s Trumpom, saj obstaja alternativa dogovoru z Washingtonom. Trumpova želja, da bi Rusijo oddaljil od Kitajske in Irana, zahteva resno ponudbo Kremlju. Hkrati pa interes Trumpa, da sklene dogovor z Iranom in Rusijo, ju sili, da znova preučujeta svoje „strateško partnerstvo“, dogovorjeno januarja. Tako je ta igra z visokimi vložki dobila več smeri razpleta.