Od Schmidtove nič(esar)nosti do ničesar!

Piše: Muharem Cero

E baš tako. V dualizmu medsebojne izključljivosti, ničesarnosti in ničesarja se dogaja boleč proces nastanka ali izginotja bh. državnosti, že skoraj s spremenljivo intenziteto 30 let, natančneje od dneva podpisa mirovnega sporazuma.

Spremenljivost intenzitete lahko spremlja kontinuiteto spremenljivosti konteksta v širšem in ožjem okolju namenjene bosanske državnosti. Nič manj pomemben in po pomembnosti vplivnejši od spremenljivosti domačega političnega prizorišča je tudi vpliv spremenljivosti visokih predstavnikov v Bosni in Hercegovini, po vrsti od Bildta, Ashdowna, Lajčaka do aktualnega Schmidta. Drugih nisem pozabil, a z razlogom sem prepoznal le navedene.

Aktualni kontekst tako v globalnem kot v regionalnem želi na novo preizkušnjo prav preko reševanja statusa državnega premoženja strmoglavo potegniti z Daytonskim sporazumom zagotovljene ustavno-pravne prerogative bh. državnosti.

Narativ, prilagodljiv takšni trditvi, je mogoče prepoznati v že neskritem izražanju "priznavamo integriteto Bosne in Hercegovine" (in vedno prisoten nadaljevanje) "ampak tudi integriteto entitete Republika Srbska". Prav takšen narativ in njegovo sprejemanje pri prej naštetih pomembnih bh. igralcih ter nemogoče navajanje domačih političnih ustavnih braniteljev postaja mera, ki spodbuja, pospešuje in z namenom ali iz malomarnosti ustvarja matrico raztapljanja smiselno in propulzivno.

Strateški cilj, zdaj preoblikovan v srbski svet, je bogat s politično meglo in prahom in le redki vedo in prepoznajo smiselnost te megle in prahu. Tokrat obilje megle in hrupa maskira "odpor" sprejetju resolucije o genocidu v Srebrenici.

Z istim smislom je treba poseči po močnem "orožju" v celotnem tem "štabno-vojnem" projektu, kar so obilni bosanski viri.

Odpoved institucionalni suverenosti države Bosne in Hercegovine in tiho znižanje le-te na raven poddržavnih aranžmajev, bodisi kantoni ali bh. entiteti, bi bil osvojen prostor za dokončanje želenega cilja.

In medtem ko megla in prah iz newyorške daljave strastno okupirata domače in regionalne medije, posledično priklicujeta strahove travme trpljenja, se kaže bosanski preslik iz začetka devetdesetih, ne naključno projektiran in zaželen "štabno-vojni plen".

Nekako ob strani hkrati viri postajajo zaželeno tržno blago, a tudi močan argument za pridobivanje zaveznikov za projektirani cilj, mera zavezništva postaja mera milijard možnih in tako bližnjih dobičkov na zemlji in pod zemljo bosansko.

Partnerstvo se tiho vzpostavlja, a modaliteti le-tega so neznanke. V igri so javno-zasebno partnerstvo z elementom tujosti ali pa tradicionalna koncesija. Zategovanje in popuščanje pri sprejemanju modalitetov bi moralo spremljati le en dosežen cilj, ta pa je teritorialna razdelitev državnega premoženja Bosne in Hercegovine, kar ni nič drugega kot sproti dosežena sprememba ustavnopravnega značaja Bosne in Hercegovine z njenim znižanjem na unijo držav ali pa, upoštevajoč prikrito agendo tretjega, konfederalna skupnost etno-teritorialnih enot.

Vse to ne bi bil končan proces, ampak veliko krajša pot teka za nov začetek, ki bi ga bilo treba brati kot realiziran dosežen cilj teritorialnega hegemonizma sosedov in sosed.

Nikakršen drugačen kot tisti, dogovorjen v devetdesetih.

Čudna so gibanja aktualnega visokega predstavnika, ni znano, kolikokrat se je sestal z Vučićem, vedno v Beogradu, na robovih veliko pogosteje. Toda zanesljivo je znano iz skopih sporočil, da je bil povod za sestanke vedno in edino vprašanje reševanja "državnega premoženja Republike Srbske".

Vedno po takšnih sestankih novo "bojno" energijo pokaže aparatčik Dodik, tako bi bilo tudi tokrat v Banjaluki na mitingu, ko nenadzorovano, sebi lastno, izgovarja "ustavili smo poskus odvzema premoženja srbskega, kar je potrditev srbske enotnosti" (verjetno misleč v kategorijah srbskega sveta).

Aparatčikov krik zlovešče napoveduje preboj obljubljenih rdečih črt bosanskih, tako z ene kot z druge in tretje in koliko že strani.