(Ne)naučene lekcije s Kavkaza: Kaj želita Rusija in Zahod in kako je en človek zavladal državi?

Napisal: Armin Sijamić

Prejšnjo soboto so v Gruziji potekale parlamentarne volitve. Volitve v mali južnokavkaški državi so pretresle Rusijo in Zahod, saj je vložek prevelik, še posejem za Kremelj in Vladimirja Putina, ki je bil med vojno leta 2008 ruski premier, (formalni) vodja države pa predsednik Dmitrij Medvedjev.

V analizi politike Vladimirja Putina imajo dogodki iz Gruzije velik pomen. Vojna med Rusijo in Gruzijo leta 2008 je prišla v času zaostrovanja odnosov med Moskvo in Zahodom zaradi širitve Nata, katere vrhunec je vojna v Ukrajini, ki še traja.

Prva vojna v Evropi v tem stoletju za Putina ni bila običajna. V vojni, ki je trajala od 1. do 16. avgusta, je Putin dosegel prepričljivo zmago, kar ni bilo presenečenje glede na razmerje moči. Za Putina je bilo pomembno, da je največji del vojne nosila ruska 58. armada, ki je bila sestavljena predvsem iz manjšinskih narodov. Medtem ko so potekale olimpijske igre na Kitajskem, je Putin pokazal stopnjo družbene kohezije v postsovjetski Rusiji. Omenjena armada bo kasneje igrala vlogo na Krimu in vzhodu Ukrajine.



Putinova zmaga je bila toliko večja, ker je premagal prozahodno oblast v Tbilisiju predsednika Mihaila Sakašvilija in odcepil Abhazijo in Južno Osetijo, ki ju danes kot neodvisni državi priznavata le Rusija, Venezuela, Nikaragva, Nauru in Sirija. A tudi to je bilo Putinu dovolj, da proti Zahodu začne uporabljati argument „če že Kosovo...“. Nadaljevanje te politike spet vidimo v Ukrajini, najprej v primeru priključitve Krima, nato pa še ozemelj na vzhodu te države.

Vojna v Gruziji je bila začetek novega ravnanja Rusije, saj je potekala kot odgovor Kremlja na širitev Nata in začetek oviranja energetskih načrtov Zahoda za dobavo zemeljskega plina in nafte s Kavkaza in Bližnjega vzhoda v Evropo brez vpliva Moskve, kar se je nadaljevalo v vojni v Siriji, kjer naj bi bil Bašar al Asad odstranjen, ker je ovira zahodnemu in bližnjevzhodnemu načrtu.

To je pomenilo vrnitev Rusije na veliko sceno, po skoraj dveh desetletjih podrejenosti Zahodu. Posebna podrobnost je bila, da je Kremelj uspel prevarati Sakašvilija, da se ne bo vmešaval v spopad v Gruziji, nato pa je ruska vojska vstopila v vojno in jo hitro končala, pod pretvezo, da brani ogroženo manjšino.

Nenazadnje, možnost članstva Gruzije v Natu je Zahod razdelila kot redko kdaj po koncu hladne vojne. Ameriški predsednik George W. Bush si je želel Gruzijo in Ukrajino v Natu, nemška kanclerka Angela Merkel pa je bila proti. Politika oklevanja pred Putinom se je nadaljevala v Ukrajini. Še pred začetkom agresije februarja 2022. veliki del Evrope, zlasti uradni Berlin, ni verjel Washingtonu in Londonu, da se ruska vojska pripravlja na invazijo.

Volitve in oligarh

Gruzija pa je morala iti naprej, bojujoč se s posledicami vojne in dejstvom, da ji velik sosed ne dovoli, da Tbilisi deluje svobodno, saj Kavkaz šteje za pomembno ozemlje.

/qpost/320603

Poskus operacionalizacije ruske vizije multipolarnega sveta na območju Kavkaza

Napisal: Armin SijamićMedtem ko je pozornost sveta usmerjena na vojno v Gazi, se je v Iranu odvil pomemben sestanek. Tema je bil Kavkaz in odnosi med Armenijo in Azerbajdžanom. S sestanka je bilo sporočeno, da tam ne želijo tiste, ki niso iz tega dela sveta.

Kot rešitev poraženi državi se je ponudil poslovnež Bidzina Ivanišvili. Eden tistih, ki jih v postsovjetskih prostorih imenujejo oligarh, je bogastvo pridobil predvsem v Rusiji. Ocenjuje se, da njegovo bogastvo zdaj znaša četrtino bruto družbenega proizvoda Gruzije.

Na volitvah leta 2012 je njegova stranka Gruzijska sanja osvojila 54,97 odstotka glasov in Sakašvili je poslovnežu podelil premierski mandat. Ivanišvili se je izkazal kot vrhunski menedžer, na primer z uvedbo univerzalnega zdravstvenega zavarovanja. Prvi obisk kot premier je bil v Bruselj, z stališčem, da Gruzija želi članstvo v Evropski uniji in Natu, torej da nadaljuje Sakašvilijevo politiko, ki bo kasneje svojo pot nadaljeval z delom tudi v Ukrajini.

Že naslednje leto se je Ivanišvili umaknil s premierskega položaja, a izbral naslednike. Formalno se je vrnil v politiko z vrnitvijo na čelo stranke leta 2018, istega leta pa je v tekmi za predsednika podprl Salomon Zourabičvili, neodvisno kandidatko, ki je zmagala in še vedno opravlja šestletni mandat. Da bi prepričal državljane, da ji dajo podporo, je Ivanišvili obljubil, da bo preko svoje fundacije plačal dolgove več kot pol milijona ljudi, kar je bila nekakšna kupovina glasov.



Prav v teh letih so se okrepile moskovske akcije v Gruziji. Kremelj pridobiva podpornike, zlasti zunaj Tbilisija, medtem ko so vse pogostejše obtožbe, da Ivanišvili posluje z osebami blizu Kremlja. Opozicija trdi, da se Ivanišvili obrača proti Moskvi, čeprav so bile vezi z Brusljem še vedno dobre.

Konec leta 2020 so potekale parlamentarne volitve in Gruzijska sanja je zmagala z 48,22 odstotka, opozicija pa trdi, da so jo oropali in bojkotira parlament. Po posredovanju predsednika Evropskega sveta Charlesa Michela se je spomladi 2021. opozicija vrnila v parlament, z dogovorom, da se gre na nove parlamentarne volitve, če bo Gruzijska sanja na lokalnih volitvah istega leta dobila pod 43 odstotkov podpore. Na teh volitvah oktobra je Gruzijska sanja dobila 46,75 odstotka.

Januarja 2021 se je Ivanišvili spet umaknil z mesta vodje stranke, da bi se decembra lani vrnil kot njen častni predsednik, ker naj bi bil zaskrbljen zaradi geopolitične situacije v regiji.

Ukrajinski in gruzijski mir

Ruska agresija na Ukrajino je spremenila vse. Gruzijska sanja vse bolj okleva s potjo proti Evropski uniji, čeprav formalno pravi, da jo želi nadaljevati. Stranka se obrača v desno, obračunava z „LGBT ideologijo“ in trdi, da je pravoslavje temelj Gruzije. Hkrati je Gruzijo preplavilo veliko Rusov, ki bežijo pred mobilizacijo, kar je ustvarilo dodatni strah pri proevropski opoziciji.

Sprejeti so bili tako imenovani „ruski zakoni“, predpisi, ki zatirajo „tuji vpliv“. Vlada je nato zavrnila uvedbo sankcij proti Rusiji zaradi vojne v Ukrajini. Bruselj je to videl kot kopiranje Kremlja in zamrznil evropsko pot Gruzije. Štiri največje stranke v državi, vključno s predsednico Zourabičvili, so se obrnile proti oblasti z namenom vrnitve države na evropsko pot.

Vendar to ni bila lahka naloga. Gruzijska sanja je imela odlične rezultate v gospodarstvu. Po podatkih Mednarodnega denarnega sklada je gruzijski BDP leta 2021 zrasel za 10,6 odstotka, leta 2022 za 10,9 odstotka, lani pa za 7,4 odstotka. Letos je rast BDP 7,6 odstotka.

Poleg tega je Gruzijska sanja trdila, da jih proevropska opozicija in Zahod potiskata v vojno z Rusijo, podobno kot v Ukrajini. Ivanišvili je narodu sporočil, naj izbira med „vlado, ki vam bo služila“ in „agenti tuje države“. Vse njih poganja, po njegovih besedah, „stranka globalne vojne“, obljubljajoč mir in dobre odnose z Rusijo in Zahodom. Te dobre odnose je okrepil z možnostjo, da je Rusija pripravljena vrniti dvajset odstotkov ozemlja, ki ga je odvzela v vojni leta 2008.

Opozicija je verjela, da lahko v štirih ločenih kolonah zmaga na volitvah. Po anketah so imeli skupaj okoli 52 odstotkov podpore. Po drugih anketah je bila Gruzijska sanja pri 56 odstotkih.



Na dan volitev so bile prijavljene nepravilnosti. Prostori največje opozicijske stranke so bili napadeni, nekateri ljudje so bili pretepeni, nekateri zastraševani ali podkupljeni, nekatere od naprav za štetje glasov pa so se pokvarile. Centralna volilna komisija je dejala, da je odpravljala težave in da so bile volitve regularne.

Po zaprtju volišč sta tako opozicija kot Ivanišvili razglasila zmago. Centralna volilna komisija je sporočila, da je Gruzijska sanja osvojila 53,93 odstotka, opozicija pa je dejala, da je prišlo do kraje. Največja opozicijska stranka je dobila 11 odstotkov glasov. Zahod je podprl opozicijo, Rusija pa oblast. Gruzijski sanji je čestital madžarski premier Viktor Orbán in odšel v Tbilisi. Predsednica Zourabičvili je dejala, da je Gruzija žrtev „posebne ruske operacije“, iz Moskve pa so sporočili, da Zahod pripravlja novo „barvno revolucijo“ proti volilnim zmagovalcem.

Ta rezultat je odraz delitve v Gruziji, podobno kot v Moldaviji, ko so na referendumu 20. oktobra proevropske sile dosegle zmago za 0,3 odstotka. Dodatno zmedo o stanju v Gruziji ustvarjata tudi ta dva podatka: po anketah je osemdeset odstotkov prebivalstva za članstvo v Evropski uniji, v nekaterih ruralnih delih pa je Gruzijska sanja na volitvah dobila do devetdeset odstotkov glasov.

To ni nič drugega kot potrditev, da se proti gruzijskemu narodu vodi hibridna vojna in da vsi vlečejo na svojo stran. Držanje Orbana je dokaz tega. Ko je leta 2008 ruska vojska napadla Gruzijo, je Orban kot vodja opozicije dejal, da ga to spominja na rusko zatrtje madžarske revolucije leta 1956. Tokrat se je z uvrstitvijo na stran oblasti v Gruziji Zahod postavil na obe sprti strani.

Kaj se dogaja v Gruziji, državi s 3,7 milijona prebivalcev, zadnjih dvajset let, je še en spopad Zahoda in Rusije z vsemi sredstvi. Poleg Rusije in Zahoda razvoj dogodkov spremljajo Armenija, Azerbajdžan, Turčija in Iran. V primeru Teherana zmaga proruske sile na Kavkazu pomeni, da bi lahko dobili kopenski koridor do Rusije in preoblikovali strateško pomemben Kavkaz. To so nekateri od razlogov, zakaj je Gruzija pomembna in zakaj sta se v volitve vmešala tako Zahod kot Rusija.

/qpost/311336

Geopolitika Evrazije: Rusija in Iran gradita koridor, ki lahko spremeni svetovno trgovino

Napisal: Armin SijamićAgresija Rusije na Ukrajino in sankcije, ki jih je Zahod uvedel Moskvi, so nekatere projekte upočasnile in prekinile, drugi pa so zaradi okoliščin postali pomembni. Eden od njih je tudi transportni koridor, ki bi povezal Kaspijsko