Naročena Trojkina propaganda o Kovačeviću v kampanji HDZ-ja in vloga Denisa Bećirovića?

Napisal: Rasim Belko

“Prva je karte otkrila Fronta bošnjačkoga gazije, tzv. demokratska, ki je (skoraj) prehitela vlak in kot kandidata za leta zaseden hrvaški stolček v sarajevski Titovi 16 promovirala Slavena Kovačevića – (pravnega) svetovalca Ljiljana Zlatnega. Znanega, sicer, tudi po tem, da je bil nekoč Hrvat, se je potem pokesal, bil nekoč Srb, odstopil, ter na koncu spoznal (…)”, tako v uvodu kolumne za Katoliški tjednik, objavljene konec januarja tekočega leta, piše Josip Vričko.

Nekateri bi se vprašali, kje je sekularna država, če se verski časopisi ukvarjajo s politiko, vendar to velja le v primeru, ko se Islamska skupnost in njen prvi mož vmešata v politične tokove. To očitno ne velja za katoliško ali pravoslavno versko skupnost.

A to je za drugo analizo. Tisto, kar je Vričko napisal v uvodu kolumne, definira edini resni uspeh političnega projekta Trojka (SDP, NiP, NS) v aktualnem mandatu. Uspeh se kaže v dobljeni bitki proti državljanski državi. Kajti, če ne bi bilo projekta Trojka in satelitov, ki jih spremljajo, bi bile majhne možnosti, da danes gledamo opogumljene Dodika in Čovića, kako po svetu in domovini hodita z namenom, da nam državo razdelita. Če ne bi bilo Trojke, Bosne in Hercegovine in tistih, ki jo imajo radi, bi danes imeli sodbo, ki bi utrla pot državljanski enakosti, pot urejeni, unitarni državi ali, če želite, pot državi, ki ima institucije in moč, da se brani pred grožnjami, bodisi notranjimi ali zunanjimi.

To zgodbo je Trojka z odprtim postavljanjem na stran sledilcev politike UZP-ja za nekaj časa odložila, do nekega novega Slavena Kovačevića. To zgodbo je skupaj s svojim volilnim političnim štabom rušil tudi sam Denis Bećirović, ki se lažno kune v demokracijo, vendar ni storil nič, ne nič pomembnega, ampak absolutno nič, da bi vsaj njegova stranka bila na nekdanjih smereh delovanja in bila vsaj vzdržana pri rušenju tako pomembne sodbe.

Iz celotnega Trojkinaga, pa tudi Bećirovićevaga boja proti državljanski Bosni in Hercegovini je izšla današnja kampanja, ki jo istočasno izvajajo medijski jastrebi politike UZP in HDZ s spremljevalci.

Licemerno se je Bećirović poskušal zaščititi pred celotno zgodbo s sporočili, kot so: “Sosednje države, nekateri mednarodni uradniki, pa tudi domači politiki, so izvajali neprimeren politični pritisk na ESLJP”. Ta isti Bećirović se teh dni fotografira z večino teh domačih politikov, ki so pomagali pri prevari ESLJP in samem rušenju sodbe.

Se pa spomnite kampanje iz Trojke, da “Kovačević ne ve, kaj je, da je malo Hrvat, malo Srb, malo Ostali… in da je osramotil BiH pred ESLJP”. Seveda se spomnite, bila je glasna in nedvoumno v interesu hrvaške politike.

Tako danes imamo narativ tistih, ki jim je Kovačević zadnja ovira za razbitje države Bosne in Hercegovine, ki ga je predhodno v javni prostor etablirala in razširila sarajevska Trojka skupaj s svojo perjanico v Predsedstvu BiH.

Dejstvo je, da HDZ-jevi jastrebi danes manj pišejo o legitimnih in nelegitimnih, temveč se prav osredotočajo na zgodbo, kaj je Kovačević po etnični identiteti, niti ne poskušajo sagledati dejstva, da je Hrvaška prav v postopku pred ESLJP dokazala, da je Slaven Kovačević etnični Hrvat.

Če bomo malo sarkastični, je Kovačević danes edini legitimni Hrvat v dirki za Predsedstvo BiH, ker drugi nimajo sodno dokazanega, da so Hrvati. Šala, a ni daleč od resnice.

A vrnimo se k Trojki, iz katere so v interesu proUZP politike obsodili tudi kandidaturo Kovačevića za člana Predsedstva, zavedajoč se, da je Kovačević edini, ki lahko zaustavi njihovega šefa Čovića v nameri, da zavzame zadnjo strateško pozicijo. In ne samo, da rušenje Kovačevića izvajajo skozi režimske medije, ampak so armijo botov vpregli za celotno zgodbo.

A nekoč so elementi iz te Trojke bili ob Kovačeviću, poskušajoč si prislužiti kakšen politični bod na njegovi aplikaciji. Tako je nekoč, po prvotni sodbi v korist Kovačevića, Sabina Ćudić trdila, da ima tudi ona vlogo v vsem, torej da je pomagala, da je sodba v korist Kovačevića. Ko se je izkazalo, da laže, torej ko je skozi institucije in politična sredstva lahko pomagala, ni niti spregovorila, da ne bi razjezila Čovića.

Zato je jasno, da se Trojkina zgodba skupaj z njihovim članom Predsedstva Bećirovićem svodi na vse, kar je antibosansko. Ne moti jih Kovačević v političnem, ampak v strateškem pogledu, ker dobro vedo, kaj je Čović začrtal, pa v skladu s tem tudi poskušajo vsiliti javni in politični diskurz!