MORAMO JIH USTAVITI Schmidtov in Nikšićev načrt pomeni legalizacijo delitve in konec države Bosne in Hercegovine!

Napisal: Rasim Belko

Ko visoki predstavnik v svojem poročilu Varnostnemu svetu začne govoriti o “potrebi po omilitvi prepovedi razpolaganja s državnim premoženjem”, je jasno, da se ne pripravlja nobena reforma, temveč teren za legalizacijo ugrabitve. In to ne kakršne koli, temveč najnevarnejše ugrabitve državnega premoženja, zavite v diplomatske fraze in ekonomske izgovore.

Christian Schmidt je v poročilu priznal, da “tiste, ki spoštujejo odločitve Ustavnega sodišča, postavlja v neugoden položaj”. S tem je, zavestno ali nezavedno, odprl vrata napačni interpretaciji, da bi bilo treba “ravnotežje” vzpostaviti ne z krepitvijo vladavine prava, temveč z oslabitvijo države. Da pojasnimo, nihče v tej državi ne oporeka, da je obstoječi zastoj problem. Toda rešitev tega problema ne more biti nagrajevanje tistih, ki kršijo ustavno sodišče, ali, če bom neposrednejši, secesionističnih sil, ki delajo na rušenju Bosne in Hercegovine, temveč končno sankcioniranje teh kršitev.

In zdaj pridemo do ključne točke. Schmidt, po informacijah agencije Patria, tega novega smeri delovanja ni izmislil sam. Domnevno je bil dogovorjen z delom aktualne oblasti v Federaciji, natančneje s premierjem in vodjo SDP Nerminom Nikšićem.

Tako medtem ko se Dodik odkrito hvali, da bo “rešil vprašanje premoženja brez Sarajeva”, Schmidt in Nikšić iščeta način, da bi mu prav to olajšala – skozi zakonske “dopolnitve”, ki bi, kot pravijo, “omilile prepoved in omogočile razvojne projekte”.

Zveni lepo, kajne? “Razvojni projekti”. V praksi legalizacija vsega, kar je bilo v Republiki srbski že ugrabljeno. Kajti če enkrat dovoliš, da se državno premoženje razprodaja, si se odrekel državi. To ni ekonomsko ravnotežje, to je pravno samomor.

Schmidt v poročilu navaja, da Federacija trpi več ekonomske škode, ker se bolj drži prepovedi. Pa čigava je odgovornost, gospod Schmidt? Ali niso mednarodni dejavniki in pravosodje dolžni zagotoviti, da se odločitve Ustavnega sodišča izvajajo na celotnem ozemlju države? Če RS ne spoštuje odločitve, to ni argument, da jo omilimo – to je dokaz, da ne opravljate svojega dela!

Predstavljajte si logiko: en del države krši ustavno sodišče, drugi spoštuje, in potem kaznujte državo. To je moralni in pravni absurd. In če se pri tem sklicujete na ekonomske posledice, potem ne govorimo več o zaščiti miru in ustavnosti, temveč o delitvi države, kajti prav zaradi tega državnega premoženja, ki je v bistvu ozemlje, se je Bosna in Hercegovina branila pred dvojno agresijo.

Zakaj se Nikšić sploh vmešava v to zgodbo? Dva ključna razloga. Prvič, Nikšić je obkrožen s skupino nevarnih in resnih sivih eminc, tajkunov, ki že drugič izkoriščajo vladavino SDP v entiteti FBiH za zasebno bogatenje. In tisto, kar se po virih Patrije navaja v predlogu SDP o spremembah in dopolnitvah Zakona o prepovedi razpolaganja z državnim premoženjem, gre neposredno njim v korist, saj bo v primeru sprejetja takšnega zakona Nikšić lahko njim pod ugodnimi pogoji omogočil “investicije” na nekdanjem državnem premoženju.

Drugi razlog je Nikšićeva snishodljivost do HDZ, Draganu Čoviću pa je prav takšen zakon potreben, da bi komot dokončal razkosanje državnega premoženja v Hercegovini. Od Dretelja pa naprej…

Dodik in Čović – pripravljena in nasmejana

Če kdo likuje nad to situacijo, sta to Milorad Dodik in Dragan Čović. Onadva ne morata niti pisati zakonov – dovolj je, da ju nekdo v Sarajevu podpiše namesto njiju. Dodik že leta vodi kampanjo ugrabitve državnega premoženja. Čović pa tiho, a vztrajno, prevzema nadzor nad premoženjem v delih Federacije pod dominacijo HDZ.

In zdaj, ko Schmidt in Nikšić napovedujeta “omilitev prepovedi”, so jima vrata na stežaj odprta. To je njuna sanja, pravni okvir za secesionistične akcije, poleg tega pa bosta lahko nahranila apetite svojih tajkunov.

Če Bosna in Hercegovina izgubi pravni mehanizem nadzora nad državnim premoženjem, bo izgubila teritorialno identiteto. Kajti državno premoženje ni abstrakten pojem – to so zemljišča, reke, gozdovi, zgradbe, strateški viri. To je ozemlje. Država brez ozemlja pa postane fikcija.

Schmidt zdaj poskuša “omiliti” odločitve OHR, ko je OHR prepovedal vsako razpolaganje z državnim premoženjem, dokler ne bo sprejet državni zakon. Če zdaj ta okvir razvodeni, to pomeni, da bodo entitete in lokalne oblasti lahko upravljale z državnimi viri brez državnega nadzora. Z drugimi besedami – legalna secesija.

Ni dvoma, odpor mora biti jasen, glasen in institucionalen. Državljani, akademska skupnost, pravniki, politične stranke, ki še imajo kanček državotvornosti, morajo reagirati. Ne smemo dovoliti, da se takšne odločitve potiskajo v tišini.
Bosna in Hercegovina ne more biti talec kompromisov, ki vodijo k njenemu izginotju. Ne smemo čakati novih granat, da bi izgubili državo, dovolj je nekaj zakonskih sprememb, ki bodo v tišini izbrisale njene temelje. To je bistvo te zgodbe. In zato, če kdo misli, da bodo državljani Bosne in Hercegovine nemo gledali, kako se jim zemlja razprodaja pod geslom “ekonomske razbremenitve” – se moti.

Ta država je preživela agresijo, embargo, izdaje in delitve. Preživela bo tudi to fazo – a le, če se bo pravočasno prebudila. Kajti zgodovina nas uči, da državo ne rušijo le tisti, ki jo sovražijo. Rušijo jo tudi tisti, ki molčijo, medtem ko se to dogaja.

Zato ne smemo molčati, moramo izkoristiti vsa dovoljena sredstva. In če akterji te zgodbe nadaljujejo z legalizacijo delitve Bosne in Hercegovine, tudi nedovoljena niso odveč. Enkrat smo jo branili pred agresijo, in načrt, ki ga je predstavil Schmidt, je znak, da moramo biti pripravljeni jo braniti ponovno, kar koli to že pomeni!