Modi se nagiba k novi volilni zmagi, ki veseli Washington, ne pa Peking

Napisal: Armin Sijamić

Za Indijo mnogi pravijo, da je največja demokracija na svetu, saj v njej glasuje 960 milijonov ljudi, kar je več, kot imata Združene države Amerike in Evropska unija prebivalcev. V državi, ki se spreminja v veliko svetovno silo, premier Narendra Modi vodi politiko, ki odpira številna vprašanja.

V tej tedenski številki z naslovnico, posvečeno volitvam v Indiji, Newsweek prinaša članek o politiki aktualnega premierja Narendre Modija in pravi, da „spreminja Indijo in svet“. Kljub temu je vedno treba imeti v mislih, kar ima tudi avtor članka v tej znani ameriški reviji, besede britanske ekonomistke Joane Robinson, da „karkoli že natančno lahko rečete o Indiji, je resnično tudi nasprotno“.

Za parlamentarne volitve, ki so se začele 19. aprila in bodo trajale do 1. junija, v sedmih različnih fazah po vsej državi, je mogoče najti dve popolnoma nasprotni oceni. Prva je, da Modi cilja na prepričljivo zmago, druga pa, da je ta zmaga uvod v težave zaradi njegove protimuslimanske retorike. Koliko so takšne ocene točne in protislovne, pove tudi to, da je muslimanov v Indiji okoli 200 milijonov in da so manjšina. To število Indijo uvršča na tretje mesto po številu muslimanov, za Indonezijo in Pakistanom.



Modi, ki se opira na verska in nacionalna čustva svojih sonarodnjakov, v tej kampanji resnično gre tudi v tej smeri. Kritizira muslimansko manjšino in ji nalepke sovražnika, medtem ko svojim privržencem sporoča, da so nepremagljivi in da najmnogoljudnejšo državo na svetu čaka svetla prihodnost in uvrstitev med največje svetovne sile.

Igra na nacionalno (indijski nacionalizem) in versko (hinduistični fundamentalizem) ima na teh volitvah poseben pomen, vsaj simbolično, saj je Indija letos tudi uradno prehitela Kitajsko na seznamu najmnogoljudnejših držav na svetu. Poleg tega je indijsko prebivalstvo mlajše od kitajskega, ZDA pa pošiljajo sporočila, da želijo Kitajski odvzeti status, ki so ga imeli do zdaj, in se obrniti k njenemu največjemu rivalu – Indiji. Podatek, da je 83 odstotkov brezposelnih v Indiji mladih, je za oblast skrb vzbujajoč, a tudi povabilo tujim vlagateljem, ki bodo dobili cenejšo delovno silo kot na Kitajskem.

Voditelj in reformator proti opoziciji z Zahoda

V pohodu na spodnji dom (Lok Sabha) dvodomnega parlamenta, ki ima le 543 mest, Modijeva stranka Bharatiya Janata (BJP), po nekaterih virih, cilja na kar 400. Da bi dosegli ta cilj, pravijo njihovi nasprotniki, ne izbirajo sredstev, preoblikujejo volilne enote, obtožujejo in zapirajo konkurente, nesorazmerno vlagajo denar v najrevnejše dele države, izvajajo sumljive infrastrukturne projekte... Celo voditeljem G20 so septembra na vabilu za večerjo zamenjali ime „Indija“ s sanskrtsko besedo „Bharat“, ker je opozicija nekaj mesecev prej napovedala koalicijo pod imenom „INDIA“ (Indijska nacionalna zveza za razvoj inkluzivnosti).

Hkrati je Modi, ki je bolj priljubljen od svoje stranke, zvezda, katere lik „krasi“ majice, kape, skodelice, in ki želi prerasti v nacionalnega voditelja, ki ga spoštujeta tako Joseph Biden kot Vladimir Putin, medtem ko nagovarja na stadionih in se pojavlja v medijih brez privolitve v debato.

Modi svojim privržencem obljublja ekonomsko ekspanzijo in to mu precej dobro uspeva. Do leta 2075 bi indijsko gospodarstvo lahko postalo večje od ameriškega in drugo največje na svetu, takoj za Kitajsko, kar pomeni, da bo Indija povečala svoje gospodarstvo za petnajstkrat, po ocenah Goldman Sachsa. Trenutno je peta na svetu, že leta 2030 bi lahko bila tretja, njen trenutni bruto domači proizvod pa je enak tistemu, ki ga je imela Kitajska leta 2007.



Modi je to dosegel z velikimi infrastrukturnimi deli, gradnjo železnic, mostov, avtocest, morskih pristanišč, letališč, podzemnih železnic in z impresivnim razvojem digitalne industrije. Tako je Indija privabila tuje vlagatelje, nekatere največje tehnološke družbe na svetu pa imajo svoje posle v Indiji. Toda nagla rast je Indiji ustvarila strukturne težave in neravnovesje v razvoju. Tako je stopnja brezposelnosti ljudi z univerzitetnimi diplomami devetkrat višja kot pri tistih, ki ne znajo brati in pisati, jug države pa je veliko bolj razvit kot revni sever.

Kljub temu je Modi najbolj priljubljen na severu Indije, kar mu je zagotovilo, da bo dosegel še eno volilno zmago, saj so to najmnogoljudnejši deli države. V revne dele Indije Modi vlaga veliko več kot na jug, krivdo za obstoječe stanje pa prenaša na nekdanje kolonialne upravitelje in sedanje opozicijo, ki je bila pred tem na oblasti. Modijeva mašinerija opozicijo, ki je močno povezana z dinastijo Nehru-Gandhi, opisuje kot elito, izobraženo na Zahodu.

Eden od vodilnih ljudi opozicije je Rahul Gandhi, pravnuk premiera in arhitekta moderne Indije Jawaharlala Nehruja, ena najljubših tarč ministra za zunanje zadeve Subrahmanyama Jaishankarja, vrhunskega poznavalca mednarodnih odnosov in dolgoletnega diplomata. Jaishankar trdi, da je med letoma 1950 in 1960 premier Nehru zavrnil dve ponudbi, da bi Indija dobila stalno mesto v Varnostnem svetu ZN, ker ni želel prevzeti mesta Kitajske. „Indija na drugem mestu, Kitajska na prvem mestu,“ je ironično dejal ta mesec Jaishankar.

Indijski nacionalni kongres, ki je zgodovinsko gledano največja indijska stranka, pod nadzorom Sonie Gandhi (hčerke Indire Gandhi in vdove Nehrujevega vnuka), vodi pa ga njen sin Rahul Gandhi, je na poti, da zabeleži najslabši volilni rezultat doslej. Že od padca premierja Manmohana Singha ta stranka redno izgublja volitve proti Modijevemu BPJ-ju.



Od Moskve preko Pekinga do Washingtona

Modiju, kot vsakemu indijskemu premieru, je Kitajska glavna skrb. Indija se na vse načine želi kosati s Kitajsko in svoje zunanjepolitične poteze podreja temu cilju. Tako je Indira Gandhi nekoč „zamrznila“ indijsko politiko neuvrščenosti in se približala komunistični Sovjetski zvezi, potem ko sta se ZDA in Kitajska zbližali. Zdaj Modi želi na nek način razveljaviti, kar je storil Singh, ko je Indijo usmeril proti Šanghajski organizaciji za sodelovanje (ŠOS) leta 2014.

Singh je ekonomist in prihaja iz vrst manjšinskih Sikov, Modi pa je indijski nacionalist. Zato se je Modi odločil postaviti ovire ŠOS-u in BRICS-u ter se približati Združenim državam, kar je ena najpomembnejših zunanjepolitičnih zmag ameriškega predsednika Josepha Bidna.

/qpost/303601

Indija je ubacila klipove u organizaciju s kojom Kina i Rusija žele srušiti dominaciju Zapada

Napisal: Armin SijamićV sredo je potekal vrh Šanghajske organizacije za sodelovanje (ŠOS). Organizacija je bila ustanovljena na pobudo Kitajske in Rusije z namenom boja za multipolarni svet, s čigar vzpostavitvijo bo odpravljena dominacija Zahoda. V preteklih

Čeprav je Modi ohranil dobre vezi z Rusijo, od katere kupuje orožje in energente, je državo priključil skupini Quad (ZDA, Indija, Japonska in Avstralija), ki ima cilj omejiti kitajski vpliv v Indijskem oceanu in širše na Pacifiku. Donosne pogodbe z Washingtonom in ameriškimi podjetji sta državi pripeljali v „strateško partnerstvo, s katerim je bilo odprto „novo poglavje“ v njunih odnosih.

V jurišu proti svojemu tretjemu premiernemu mandatu, česar v Indiji ni uspelo nikomur od leta 1962, Modi gradi nacionalistično politiko, ki se opira na gospodarsko rast in dejstvo, da se za naklonjenost New Delhija potegujejo Moskva, Peking in Washington. Na tej poti bi lahko ceno plačale muslimanske, krščanske in druge skupnosti, ki jih Modijevi privrženci vidijo kot ostanek kolonialnih časov. Obračun s kolonialno dediščino pa je imanenten vsaki državi, ki želi postati sila.



Absurdno je, da bi se takšen razvoj situacije lahko izvil iz volilne zmage v „največji demokraciji na svetu“. Tisti, ki verjamejo v točnost omenjenega stavka Joane Robinson, lahko rečejo, da je Indija le največja država, ki ima volitve, ne pa liberalna in sekularna demokracija. V prihodnjih letih bo Modi s svojimi potezami pokazal, kdo od teh dveh strani ima prav in kako bo videti Indija kot velika sila.