ALI SMO HUMANI ALI SE LAŽEMO Da bi dobili pomoć države evakuirani iz Gaze ucijenjeni da žive u novom logoru!

Piše: Rasim Belko

Državljani Bosne in Hercegovine ter njihovi sorodniki iz Palestine, ki so bili po evakuaciji iz Gaze včeraj pripeljani v BiH, so nastanjeni v Salakovcu in so bili izsiljeni, da tam ostanejo, dokler jim država Bosna in Hercegovina ne zagotovi začasne namestitve.

Pristojni na državni ravni prelagajo odgovornost in begajo tako ljudi v Salakovcu kot celotno javnost. Direktor SPS Žarko Laketa nam je povedal, da so svobodni ljudje, da imajo le obveznost, da se javijo najbližjem terenskem uradu SPS. Vendar minister Sevlid Hurtić pravi, da vsak, ki želi oditi iz Salakovca, mora podpisati izjavo, s katero sprejema, da država Bosna in Hercegovina zanj ni več dolžna pomagati.

Torej, državljani BiH in še posebej njihovi sorodniki, ki so trenutno v Salakovcu, so IZSILJENI, da tam ostanejo, da ne bi izgubili pravice do zagotavljanja hrane in drugih potrebščin s strani države. Pojasnjeno, državljan BiH, ki ima zagotovljeno namestitev v Sarajevu, če želi iti v svojo namestitev, mora podpisati izjavo, s katero izgubi pravico do zagotavljanja začasne namestitve in pomoči za življenje s strani države.

To je vprašanje za varuha človekovih pravic in vse druge pristojne instance, saj je očitno, da država očitno krši vse pravice ljudi, nastanjenih v Salakovcu, saj jim ne dovoli, da začasno odidejo v zagotovljeno namestitev v prestolnici, dokler država ne najde druge. Salakovac je logor, informacije o možnosti vstopa/izstopa iz sprejemnega centra pa so nasprotujoče.

Ali smo humani, kolikor smo to želeli sporočiti s začetka konflikta na Bližnjem vzhodu s sporočili na družbenih omrežjih in medijih. Nismo, lažemo se, kajti če bi bili humani, bi se naši milijonarji potegovali za zagotavljanje namestitve, žepnine in vsega drugega potrebnega. Če bi bili humani, bi naši politiki zagotovili možnost, da država preko socialnih ustanov in institucij zagotovi hrano, vendar ne v sprejemnem centru, ampak v normalnem okolju, ki vsaj spominja na dom.

Če bi bili humani, bi sami začeli akcijo. Vemo, da zmoremo, vendar mi ni jasno, zakaj tega ne počnemo. Zatajile so humanitarne organizacije, pa bom rekel tudi verske skupnosti, saj smo ljudi, ki so do včeraj trepetali za golo življenje, stisnjeni v neke kleti, medtem ko se okoli njih dogaja smrt in pekel, nastanili v nekakšen logor sredi ničesar.

Spomnim se, da smo v času migrantske krize, ko je na tisoče nesrečnih ljudi prihajalo v Sarajevo z vzhoda, zagotavljali vse, kar so potrebovali.

Vprašanje je, zakaj smo tako nepripravljeni pričakali nekaj deset svojih državljanov in njihovih sorodnikov. Odgovor je jasen, oblast Bosne in Hercegovine je nepripravljena tudi za tekoče zadeve, kriza pa to nepripravljenost izpostavi v najslabši obliki.

Zamudili smo z evakuacijo državljanov v primerjavi z mnogimi drugimi državami, zato je zaradi nečije trme odlašalo z odločitvijo o odobritvi njihovega vstopa v BiH, in ko so mislili, da so največje skrbi za njimi, so končali v begunjskem centru z minimumom pogojev za življenje.

Hrvaška je svoje državljane evakuirala pred nami in nisem mogel najti informacije, da bi jih odpeljali v readmisijski, begunjski ali kakšen drug center. Torej, imeli smo primer, kako se to dela, vendar se nismo naučili.

Ali je morda v vsem problem, da med teh 37 nesrečnih ljudi je tudi Palestincev, ki niso državljani BiH, zato nekdo nad njimi želi demonstrirati silo. Ali morda oprati denar, ni, da v podobnih situacijah nismo bili priča.

In medtem ko nam vodja diplomacije govori eno, ministri za varnost in človekove pravice ter begunce drugo, vodja SPS tretje, lahko le z neverico opazujemo, da je edina možnost, da evakuirani državljani BiH in njihovi palestinski sorodniki postanejo svobodni, če podpišejo, da bodo lačni.

Zajebali smo kot družba in pozabili, da so mnoge države Evrope, pa tudi Vzhoda, naše begunce sprejemale ne kot migrante v azilne centre, ampak v namestitve, primerne za ljudi, ki bežijo pred vojno. In jih niso izsiljevali, nasprotno, imeli so vso pomoč teh držav, dokler se ne “postavijo na svoje noge”.

Licemerna se je na koncu izkazala vsa zgodba o tem, kako Sarajevo in Bosna in Hercegovina razumeta Palestino, kajti če bi bilo tako, jih ne bi namestili v priporno luknjo, da životarijo v tem deževnem novembarskem dnevu in čakajo, kdaj jim bo nekdo prinesel jakno ali skledo hrane.

In malo kdo se bo po vsem tem pordel od sramu, kajti sramota prihaja iz človečnosti, ne iz licemerstva in arogance!