Piše: Armin Sijamić
Že tedne se govori, da sta Izrael in Hezbolah blizu premirja. Vojna, ki se je začela 8. oktobra lani z napadom Hezbolaha na Izrael in je septembra vodila v izraelsko invazijo na Libanon, je dosegla premirje, vendar ne dokončnega miru. Obe strani sta bili k temu koraku prisiljeni, tako zaradi utrjenih izgub kot zaradi splošnih domačih in regionalnih razmer.
Pred sedmimi dnevi je ameriški predsednik Joseph Biden svetu sporočil, da sta Hezbolah in Izrael, s posredovanjem Združenih držav in Francije, pristala na dvomesečno premirje in da morata obe strani v tem obdobju, poenostavljeno rečeno, deeskalirati.
Sporazum je bil predstavljen, kot ga je interpretiral Izrael in večina zahodnih medijev, kot umik Hezbolaha in zmaga premierja Benjamina Netanyahua. Mediji, blizu Hezbolahu, so bili sprva zadržani, nato pa so začeli trditi, da je to zmaga libanonskega šiitskega gibanja.
Ta interpretacija je bolj točna od Netanyahuove, saj je sporazum o premirju v bistvu nova Resolucija 1701, ki jo je leta 2006 sprejel Varnostni svet Združenih narodov, po očitnem in otipljivem porazu izraelske vojske. Resolucijo je mogoče interpretirati na različne načine in tako je bila tudi interpretirana. Na primer, dogovorjeno je bilo, da se vse oborožene skupine v Libanonu razorožijo in da Hezbolah ne napada Izraela. Dan po začetku napada Hamasa na Izrael 7. oktobra 2022, je Hezbolah napadel Izrael in več kot leto dni, nikoli močnejši, napadal cilje po vsem Izraelu.
Seštevanje izgub
Kljub temu nobena stran ne more biti povsem zadovoljna s tem izidom, saj so izgube, tudi daleč od fronte, na obeh straneh ogromne. Navedimo, da je bilo v Libanonu ubitih več kot 3.860 ljudi, ranjenih več kot 16.000, več kot milijon je bilo razseljenih, Izrael je porušil četrti Bejruta in številne vasi po Libanonu. Hezbolah je razselil na stotine tisočev prebivalcev Izraela, milijone je poslal v zaklonišča po raketnih in dronskih napadih, napadal civilne cilje po vsem Izraelu...
Takšen izid je bilo mogoče predvideti, zato sta se obe strani obotavljali vstopiti v to vojno. Moč izraelske vojske je javnosti znana že dolgo, moč Hezbolaha pa je bila znana strategom v Tel Avivu in po vsej regiji. Še en sporazum med obema stranema je priznanje Hezbolahu, da je okrepil in premirje nakazuje, da vojaško ni bil zlomljen. Navsezadnje, če bi Netanyahu lahko vojaško zlomil Hezbolah v doglednem času, bi se tega prostovoljno odrekel?
In tu se morda skriva ena od skrivnosti tega premora v bojih. V govoru po sprejetju premirja je Netanyahu dejal, da je to storil, da bi se osredotočil na iransko grožnjo, da bi obnovil orožje in zaloge vojske ter na koncu, da bi ločil libanonsko fronto od fronte v Gazi.
Republikanski senator iz Teksasa Ted Cruz je podal svoje mnenje. Vojni nastrojen in proizraelski senator pravi, da je Bidnova administracija, v katero je vključil tudi nekdanjega predsednika Baracka Obamo, prisilila Izrael, da je sprejel dogovor, grozeč, da bo prenehala dobavljati ameriško orožje, in da se to dogaja v prehodnem obdobju do prihoda Donalda Trumpa na oblast.
Privrženci Hezbolaha so imeli svoje pomisleke. Prvi in osnovni je bil, kaj se bo zgodilo s Pasmom Gaze. Nekdanji generalni sekretar Hezbolaha Hassan Nasrallah je večkrat dejal, da bo libanonsko gibanje prekinilo napade na Izrael šele, ko se bodo ustavili izraelski napadi na Pasmo Gaze.
Novi vodja Hezbolaha Naim Qassem ga lahko v tem stališču nekoliko zavezuje. Qassem nima vpliva, kot ga je imel Nasrallah, in ni realno pričakovati, da se bo obnašal kot on. Poleg tega, če bi Izrael sprejel mir v Pasmi Gaze in nato sklenil mir s Hezbolahom, bi to pomenilo, da je kapituliral, česar si država ne more privoščiti v spopadu z gibanjem. Mir v Pasmi Gaze bi v doglednem času lahko bil del dogovora o premirju v Libanonu in morda od tod zadržanost Qassema in Bidnov optimizem, da se bo do konca njegovega mandata končala vojna v palestinski enklavi. Qassemovo stališče je Hamas pozdravil in se zahvalil za žrtev Hezbolaha in Libanona.
Qassemovo ravnanje je morda mogoče razložiti tudi z iranskimi izračuni o splošni regionalni situaciji in možnih pogajanjih Teherana z Zahodom, torej da je to premirje pogojeno z drugimi krizami na Bližnjem vzhodu. Napad iz Idliba, s strani sirske opozicije in nekdanje sirske Al Kaide – danes znane kot Hayat Tahrir al-Sham, kmalu po premirju v Libanonu, nakazuje, da bi Bližnji vzhod v prihodnje lahko postal prizorišče vojaških in diplomatskih previranj.
Prav tako je Izrael in njegovi zavezniki uspešno spodkopavali notranje libanonske spopade, kar je politični stranki Hezbolah in njenemu vojaškemu krilu potencialno odprlo fronto za hrbtom.
Priprave na nove spopade
Izrael je več kot sedemdesetkrat kršil sporazum o premirju, so včeraj poročali libanonski mediji. Francija in ZDA so prav tako sporočile, da je Izrael kršil premirje. Po tem je tudi Hezbolah kršil premirje, ko je obstreljeval izraelske čete v Libanonu in izven njega.
Ni dvoma, da se bodo spopadi med Izraelom in Hezbolahom nadaljevali, saj je Hezbolah preživel tako vojaško kot politično, kljub hudim izgubam, ki jih je utrpel, še posebej če govorimo o njegovem vodstvu. Za gibanje je to zmaga sama po sebi, še posebej, če upoštevamo, da na deset tisoče izraelskih vojakov ni moglo napredovati niti nekaj kilometrov v libanonsko ozemlje.
Izrael ne bo opustil namere, da uniči Hezbolah. Premor v bojih bo dobrodošel za priprave. Eden od uspehov izraelskega vodstva v tej vojni proti Hezbolahu je dejstvo, da je bil Izrael sposoben sprejeti milijone ljudi v zaklonišča in da je bil del prebivalstva pripravljen živeti več kot leto dni v izrednih razmerah. V prejšnjih vojnah so bile izraelske akcije zelo hitro končane. Tokrat ni bilo tako in Hezbolah je zadal hude udarce, vendar sta se izraelska odločnost in temeljite priprave pokazali tudi, ko so eksplodirali pagerji in voki-tokiji v Libanonu, v operaciji, ki je bila dolgo pripravljana.
Zato obe strani potrebujeta predah. Hezbolah trdi, da je uničil več kot šestdeset tankov Merkava, kar je, če je to res, ogromna izguba za vsako vojsko. Nato je Izrael porabil na desettisoče prestreznih raket, ki so večinoma dražje od ciljev, ki jih poskušajo prestreči v zraku. Na tisoče izraelskih vojakov je bilo ubitih ali ranjenih. Hezbolah je napadal izraelske čete celo med večerjo v njihovi menzi, zadel pa je tudi okno spalnice premierja Netanyahua. Na tisoče zračnih napadov na Libanon in na Pasmo Gaze je prav tako logistični izziv za vojno letalstvo. Če so trditve senatorja Cruza, da je Biden grozil s prenehanjem dobav orožja, resnične, potem je situacija daleč od dobre.
Logistično je Hezbolah v veliko težjem položaju. Gibanje oborožuje Iran, pri čemer uporablja tajne kanale. Njegovo civilno in vojaško vodstvo je desetkovano, šiiti so utrpeli hude udarce, še posebej vasi in mesta ob meji z Libanonom. Toda v boju za svoj obstoj in to žrtev podnašajo desetletja.
Sam obstoj in preživetje Hezbolaha je zanje uspeh, kar povzema tudi video material, ki ga je ta skupina objavila 9. novembra. V sporočilu Izraelu je Hezbolah dejal, da je izraelski vojski leta 1982 do Bejruta uspelo priti v sedmih dneh, leta 2006 jim je do doline Wadi al-Hujeir na jugu Libanona uspelo priti v 33 dneh, medtem ko so v aktualni vojni do takrat napredovali nič metrov od meje po 40 dneh boja. Do začetka premirja prejšnji teden so tam bolj ali manj ostali.
Kdaj se bo začel nov spopad med Izraelom in Hezbolahom, obstajajo različne ocene. Nekateri trdijo, da se iztek dvomesečnega premirja ujema s Trumpovim prihodom v Belo hišo in da bo takrat Netanyahu napadel Hezbolah. Drugi trdijo, da je nadaljevanje vojne možno v vsakem trenutku. Tretji gledajo na sosednjo Sirijo, na severovzhod te države, kjer so se obnovili boji, in trdijo, da je to le še ena epizoda v spopadu Zahoda in njegovih zaveznikov proti iranski osi v regiji. Vse v vsem, Hezbolah in Izrael nista sklenila trajnega miru in nista opustila namere, da drug drugega uničita.
Komentari (0)
Prijavite se za komentiranje
PrijavaJos nema komentara. Budite prvi!
Minuta
Sve →Iz drugih kategorija
Visoki predstavnik ni izbran: Nemci, Francozi in Britanci sabotirali Američane, nov poskus konec junija
