Dva novinska teksta in dva masakra sta razgalila oblast Aleksandra Vučića in stanje v regiji

Piše: Armin Sijamić

Tako imenovani Zahodni Balkan že dolgo ni v fokusu največjih svetovnih sil, kar je novica, ki razveseljuje, vsaj če vemo, kaj je konec maja spodbudilo zanimanje za ta del sveta. Dva novinska teksta in dva masakra v Srbiji sta natančno orisala današnjo Srbijo, posledično pa tudi celotno regijo, v katero se vrača nacionalizem, kot je včeraj opazil tudi nemški predsednik.

Na dan, ko je trinajstletni Kosta Kecmanović zagrešil masaker v osnovni šoli v Beogradu, je ameriški The New York Times objavil nenavadno dolg tekst o srbskem predsedniku. Aleksandar Vučić je v tem tekstu opisan kot „nogometni huligan“, ki avtoritarno vlada Srbiji s pomočjo kriminalnih skupin in medijev, ki se ne branijo pred predvajanjem kakršne koli vsebine, vključno s pohabljenimi trupli žrtev mafijskih obračunov, ki jih na televiziji ure in ure komentira. V članku je pojasnjeno, kako delujejo navijaške skupine v Srbiji in omenjeno njihovo sodelovanje med agresijo na Hrvaško in Bosno in Hercegovino.

Iz besedila izhaja sklep, da so te navijaške skupine podaljšana roka oblasti v Srbiji in da je razpihovanje nacionalizma in njegovo promoviranje ena od nalog, ki jih te skupine imajo. To ni ušlo tujim silam, zato Rusija računa na dejstvo, da je takšna Srbija lahko dejavnik destabilizacije sosednjih držav. „Banditizem, ki je pod Vučićem zacvetel“ ob „občasnih grožnjah“, da bo Srbija „ščitila Srbe“ v sosednjih državah, „bi lahko ogrozil mir“, ki je bil dosežen v Daytonu leta 1995, piše NYT. „Vučićeva znamka etničnega šovinizma in demagogije je podobna tisti njegovega zaveznika Putina, širjenje neliberalne demokracije – ki se že krepi v nekaterih delih Evrope – predstavlja enako, morda celo zloveščo grožnjo“, je nadalje navedeno. Vse to kaže, da aktualna politika Srbije ni nobena deviacija, temveč jasen načrt, ki ga Beograd izvaja, kolikor mu drugi dovolijo.

Takšen članek v NYT o predsedniku neke države bi zagotovo dneve ostal glavna novica. Pokol, ki ga je zagrešil trinajstletnik, je ta članek popolnoma potisnil v ozadje, ko pa je dan kasneje Uroš Blažić izvedel pokol v Mladenovcu, se ga nihče ni spomnil. Tako je v naši javnosti ostal neopažen pogled tujih novinarjev na procese, ki se odvijajo v naši regiji, in posledično je izostala kakršna koli kritična refleksija na tekst, objavljen v enem najbolj branih medijev na svetu.

Pred dvema dnevoma je o Vučiću in Srbiji pisal tudi The Guardian , ki ga je poimenoval „populist“ in „avtoritarni“ voditelj, ki gleda proti Kremlju, upravlja pa „razdeljen narod“, ki je do zob oborožen z legalnim in ilegalnim orožjem. The Guardian piše tudi o Vučićevi nameri, da „razoroži“ Srbijo, ter o protestih, ki so sledili po dveh pokolih, v katerih je bilo ubitih 18 in ranjenih 21 oseb. Tudi ta članek ni dobil potrebne pozornosti, kot da se je javnost sprijaznila, da je v članku napisano „tisto, kar že vemo“. Prav to skrbi, ko dogodki ne morejo vzbuditi pozornosti pri večini ljudi, kar posledično vodi do tega, da ni nikakršne reakcije. Razlogov za pogovor o tem pa je več kot dovolj.

Razprava o „vrednotah“

Po tem, ko sta Kecmanović in Blažić zagrešila pokola, so mediji v Srbiji preplavljeni z vsebinami o tem, kaj je dečka in mladeniča prisililo, da sta ubijala po seznamu in brez seznama. Kecmanovićev zločin je šokanten tudi zaradi dejstva, da trinajstletni deček hladnokrvno ubija „sovražnike“, ki jih je iskal po šoli, Blažićev zločin pa je šokanten tudi zaradi dejstva, da je dvajsetletnik v naletu besa ubil kogar je srečal na ulici.

Kaj je privedlo do takšne situacije v Srbiji, so poskušali odgovoriti mnogi. Pričakovano, v „razdeljenem narodu“ so bili tudi odgovori različni, zato so nekateri trdili, da je za zločine kriv „sistem“, ki v Srbiji obstaja že trideset let, dediščina nacionalizma in šovinizma v strukturah politike in cerkve. Številčnejši so za vse obtožili Vučića in „zahodne vrednote“, ki so pokvarile idilične „tradicionalne družinske vrednote“.

Stvari so bile banalizirane do te mere, da je bil krivec najden v resničnostnih šovih, družbenih omrežjih in medijskih vsebinah. Oblast je govorila o „nadzoru“ interneta, pogubnem vplivu video iger in medijev, ki v Srbijo prinašajo „vrednote“ z Zahoda, kot da v drugih državah internet ni prost, otroci ne igrajo video iger in nimajo slabih medijskih vsebin in svojih „resničnostnih zvezd“, ki imajo nalogo, da ljudi držijo stran od politike. V obračunu z Zahodom jim ni padlo na pamet, da je, na primer, Grčija Zahod in da je pravoslavna država, ali da sta Švica in Finska Zahod in da je tamkajšnje prebivalstvo oboroženo, da je na Češkem večina prebivalstva ateistov, v Litvi in Romuniji pa prebivalstvo skorajda nima orožja.

Redki so tisti, ki so za slabo stanje v družbi obtožili oblast, nacionalizem, delovanje Srbske pravoslavne cerkve, vojne, kult orožja, korupcijo, revščino, slavljenje vojnih zločincev in razvrednotenje žrtev s podtikanjem, da so same krive in da so jih mnoge ubili njihovi rojaki, ki so želeli za njihovo smrt obtožiti druge. Tako bi na primer, če bi se ozrli na nekaj zadnjih let, lahko videli vojaške vaje, v katerih sodeluje ljudstvo, ki občuduje orožje, ki ga Srbija kupuje, neskrito navdušenje na družbenih omrežjih ob vsakem novem nakupu orožja, ki ga je drago plačala ena najrevnejših držav Evrope, politično elito, ki ne spoštuje sodb mednarodnih sodišč, obsojene vojne zločince v medijih, podporo uničevanju Ukrajine, zanikanje sosednjih narodov in držav...

Večino navedenega bi oblast lahko ustavila, vendar tega ne počne. Poleg tega je ista oblast mnoge prepričala, da se je spremenila v primerjavi z devetdesetimi leti prejšnjega stoletja in da sosednje države in narodi ne želijo sodelovanja. Tisti, ki so pogoltnili to vabo, bi se morali vprašati, kje je bila Nemčija trideset let po drugi svetovni vojni, in kje je Srbija trideset let po tem, ko se je tamkajšnja elita odločila, da z obraza zemlje zbriše cele države in narode.

Tudi tokrat je eno od glavnih vlog v medijih imel Vučić. Dejal je, da bi eden od ukrepov za trenutno stanje bila tudi „smrtna kazen“, ki je ne more uvesti, ker jo brani Evropa. Torej, na nasilje bi odgovoril z nasiljem, ne s spremembo družbe. Vendar to ni najhuje, kar se je dalo slišati in prebrati v tej razpravi. V seriji medijskih nastopov so mnogi zahtevali še več orožja, obrazlagajoč, da je oborožen narod težja tarča kot neoborožen. Nekateri so trdili, da le oborožen narod lahko prepreči državi, da ne ukine svobode državljanom, in da le orožje zagotavlja, da oblastnik ne bo postal diktator.

Regionalno preslagovanje

Zadnjih nekaj let v regiji potekajo procesi, ki jih podpira del držav Zahoda. Skratka, cilj teh procesov je odstranitev določenega števila politikov in nova regionalna prerazporeditev moči, v kateri bo imela Srbija osrednjo vlogo kot največja država v tem delu Evrope, v okviru projekta „Odprti Balkan“. Ta „reformirana“ Srbija naj bi bila voditeljica celotne regije na poti k evroatlantskim integracijam, kar je iluzija, ki veliko stane.

Eden prvih regionalnih politikov, ki je moral oditi, je bil črnogorski predsednik Milo Đukanović, ki se je med drugim upiral konceptu „Odprti Balkan“, ki temelji na nejasnih ekonomskih in političnih postavitvah. Zahod je vztrajal pri njegovem odhodu, medtem ko so beograjski mediji besno napadali Đukanovića, v resnici pa so ciljali Črno Goro in regijo. Potrditev, da je šlo za napačno pot, je Đukanović dobil včeraj v Berlinu.

Na njegovem poslovilnem obisku v Berlinu mu je bil gostitelj nemški predsednik Franck-Walter Steinmeier, ki ni varčeval z besedami, da bi pohvalil svojega gosta, kar je zdaj manj pomembno. Pomembna je izjava nemškega predsednika in nekdanjega zunanjega ministra, da so „na žalost resnična opozorila Đukanovića o vrnitvi nacionalizma“ v regijo in da je to „tendenca, ki plaši in ki jo moramo resno jemati“. Torej, tisto, kar piše The New York Times in kar mnogi v tem delu Evrope govorijo že leta, je resnično, nevarni nacionalizem nikamor ni izginil, le uspešno je bil preoblečen in podtaknjen.