DRUGA LIGA Ko nima sistema, ostane ti vratnica in tragična usoda, zbogom Bosna!

Piše: Rasim Belko

Na semaforju je kazalo 59.25, žoga zadene vratnico, odbije se od vratarja v hrbet in vstopi v gol. Vse se je stisnilo v dveh sekundah. In potem — kot da bi nekdo pritisnil gumb za ponastavitev — je po dvorani “Goran Čengić” na Grbavici odjeknilo: „Druga liga, druga liga!“

Navijači RK Goražde so slavili obstanek svojih ljubljencev v elitni druščini bosanskohercegovskega rokometa. Skromno, a iskreno. Brez kravat, brez parol o „športu kot prioritetu“, brez rezanja rdečih trakov.

No, pojdimo po vrsti. Pred natanko enim letom in sedmimi dnevi sem v dvorani “Ramiz Salčin” na Mojmilu gledal praznovanje ob vrnitvi ORK Bosna v Premier ligo. Tisti večer je vse dišalo po romantiki, polne tribune, pesem, objemi, otroci v dresih… v zraku je tlel iluzija, da se sarajevski rokomet dviga iz mrtvih.

In potem — med Mojmilom in Grbavico, čeprav je to le nekaj kilometrov asfalta, je minilo celo leto bolečine, žalosti in športne bede. Sinoči je Bosna uradno padla na raven, na kateri bo, oprostite, gostovala v Žepču in Donjem Vakufu, na dvoranskih parketih, kjer glavne novice niso prenosi, ampak ali deluje ogrevanje in kdo je prinesel burek za delegata.

Sedemkratni državni prvak, petkratni osvajalec pokala, lastnik jugoslovanskega pokala iz leta 1963., polfinalist evropskega pokala pokalnih zmagovalcev 2007… Vse to je zdaj le zgodovinska fusnota, predmet za nostalgične pogovore pri frizerju in po gostilnah.

In kar dodatno boli, je dejstvo, da sinoči v “Goran Čengić” ni bilo nobenega sarajevskega župana, mestnega svetnika, kantonalnega premierja, ministra za šport, sekretarja za šport… Niti slučajno niso zavili na kokice. Sarajevo, to domnevno mesto športa, sinoči ni imelo časa niti za “zbogom, Bosna”.

Za razliko od njih je iz Goražda prišla cela ekspedicija: župan Ernest Imamović, premier Edin Ćulov, zvezni poslanci, predsedniki krajevnih skupnosti, upokojena teta iz Boračke in sosedski vratar iz ’88. Vsi skupaj, z navijači, so slavili obstanek, kot da bi osvojili Pokal šampionov.

Goražde bo še naprej igralo Premier ligo. Ni to, kar želijo, a za razliko od Bosne — imajo možnost. Kaj pa Bosna? Zdi se, da bo Bosna končno spoznala staro: kdor tebe v elito — ti njega v drugo ligo.

In naj bo jasno, to ni usoda. To je posledica. Posledica večletnega zanemarjanja, neulaganja, zasebnih interesov in mešetarjenja po klubih in zvezah. Občasen blisk, kot ga je letos naredila KK Bosna, ne more in ne sme biti alibi za sistemsko propadanje sarajevskega športa.

Če se kaj nujno ne spremeni, bo Sarajevo postalo mesto športne preteklosti in političnih obljub. Mesto, kjer se bolj praznujejo odprtja kavarn kot športni uspehi. In za šport, kot za vse drugo, velja staro: kdor ne spoštuje preteklosti, si zasluži prihodnost, kakršno je sinoči videl na Grbavici.

Druga liga, prijatelji. Druga. Liga.