Rdeči vnuk zelenega dedka

V političnem vrtu Bosne in Hercegovine, kjer stranke rastejo, se vejijo, sušijo in ponovno brstijo po pravilih, ki pogosto kljubujejo logiki, se je zgodil morda prvi družinski fenomen domače politike, ena stranka je dobila političnega vnuka.

Stranka demokratične akcije (SDA), upravičeno dojeta kot stari, razvejani hrast bošnjaške politične scene ali natančneje “zeleni dedek”, je več let ustvarjala kadre, frakcije, disidente in odpadnike. Iz njenega političnega korena je zrasla politična organizacija Ljudstvo in pravičnost (NiP), ki jo vodi ambiciozni Elmedin Konaković, ki se je kot nekakšen uporniški sin odločil zapustiti družinsko dvorišče in zgraditi lastno hišo.

Toda politična genealogija se tu ni končala.

Z ustanovitvijo Rdečih linij (Crvene linije), ki so nastale iz kadrovskih in ideoloških plasti Stranke ljudstva in pravičnosti, ob prepoznavni prisotnosti Kemala Ademovića in njegovega političnega izročila, je politično družinsko drevo dobilo novo, zanimivo dimenzijo. Zeleni izvor, preko uporniškega potomca, je proizvedel rdečega vnuka.

Če je bila Stranka ljudstva in pravičnosti sin, ki se je odcepil, potem so Rdeče linije kot generacijski politični korektiv, morda tišji, morda bolj prefinjeni, a nič manj naključen politični nadaljevalec iste linije.

Posebno politično simboliko celotni zgodbi daje razkol med dvema nekoč tesnima zaveznikoma in celo dvojnima botroma Elmedinom Konakovićem in Kemalom Ademovićem. Njihov politični razhod, po informacijah, do katerih smo prišli, ni bil le formalna prekinitev, temveč boleč in skoraj usoden obračun za nadzor nad Stranko ljudstva in pravičnosti.

Ademovićev izstop iz NiP-a naj ne bi bil pasiven odhod, temveč poskus prevzema same stranke. Načrt, da bi Konakoviću iz rok iztrgali politični projekt, ki ga je ustvarjal, je bil ustavljen v zadnjem trenutku, s telefonsko sejo in tesno večino z vsega dvema glasovoma razlike v korist Konakovića.

Tak razplet ne govori le o političnem nesoglasju, temveč odpira resnejše vprašanje globine notranjih odnosov in resničnih centrov moči. Ko botri postanejo nasprotniki, politični sodelavci pa si poskušajo prevzeti celotno infrastrukturo, potem ne gre več za ideologijo, temveč za dediščino.

Razhod botrov ni bil neboleč, niti prijateljski

V celotni zgodbi je še posebej zanimivo dejstvo, da mnogi ključni akterji tega novega projekta svoje politične biografije dolgujejo prav SDA-ju. Skozi Stranko ljudstva in pravičnosti, nato skozi Rdeče linije, se kadri selijo, menjujejo ideološke drese, vendar družinske politične črte ostajajo prepoznavne. V tem smislu je težko ignorirati vprašanje, ali smo priča organskemu političnemu razvoju ali skrbno nadzorovanemu družinskemu pregrupiranju?

Kajti na Balkanu so politični razkoli redko le razkoli. Pogosto so to prefinjene transformacije moči.

Medtem ko se javnosti postreže z narativom o novih idejah, svežih konceptih in modernih političnih pristopih, pod površjem ostaja prostor za legitimno dvom, ali se skozi ustvarjanje novih političnih formacij dejansko bije stara bitka za nadzor, vpliv in discipliniranje neposlušnih potomcev?

Še posebej v času, ko družbena omrežja postajajo bojišče paraobveščevalnih operacij, hibridnih kampanj in skrbno plasiranih diskreditacij, politične naključnosti delujejo vse manj prepričljivo.

Ko se iz sence proizvajajo spopadi, ponovno utrjujejo domnevne afere, podpihujejo notranje napetosti in usmerjajo digitalne armade, potem se ne postavlja več le vprašanje, kdo je proti komu, ampak kdo se pravzaprav koga boji.

Se “zeleni dedek” boji za svojo moč ali morda “rdeči vnuček” obstaja prav zato, da opomni, kako se družinskih dolgov v politiki nikoli ne briše, temveč le reprogramira?

Morda so najpomembnejša vprašanja vseh tista, ki prav zdaj dobivajo polni smisel: ali je bil Kemal Ademović od samega začetka politični družinski zavarovalec Elmedina Konakovića, figura stabilnosti, nadzora in korekcije znotraj projekta, ki naj bi deloval reformsko, a ostal pod nadzorom starejših političnih genov?

So, pravzaprav, Linije samo zunaj rdeče, medtem ko so znotraj globoko, strateško in družinsko zelene?

Morda odgovori niso zapisani v strankarskih statutih, ampak so v kadrovskih migracijah, političnih zavezništvih, nenadnih ideoloških mutacijah in bolečih razhodih botrov.

Na koncu, politična scena Bosne in Hercegovine vse bolj spominja na družinski album, v katerem se člani formalno odpovedujejo drug drugemu, vendar priimek moči ostaja enak.

In ko priimek ostane enak, vprašanje ni, kdo je odšel, ampak kdo še vedno upravlja družinsko dediščino.

Tisto, kar ostaja konstanta, je davno pojasnjena dejstvo, da je Konakovića premagala bistveno večja ambicija od realnih možnosti. Zaradi tega je stranka, stara manj kot desetletje, končala v popolnem razsulu in politično zbledela, da je objektivno vprašanje, ali bo lahko presegla cenzus na volitvah.

In ko vidite, da takšen človek vodi diplomacijo, postane jasno, kako dobro so mednarodni in notranji stratezi predvideli škodo za državo s potiskanjem projekta Trojka in Konakovića kot ene od perjanic!