Črnogorska vlada v soglasju z velikosrbsko politiko!

Napisala: Nevena Kovačević

Pobuda, ki zahteva, da se Črna Gora pridruži državam, ki so-sponzorirajo Resolucijo ZN o genocidu v Srebrenici, danes ni bila uvrščena na dnevni red seje črnogorske vlade. Čeprav je pobudo podprlo več kot 80 nevladnih organizacij in 200 intelektualcev, je iz vlade glede tega vprašanja le tišina.

Premier Milojko Spajić včeraj ni želel odgovoriti na vprašanje, ali bo vlada sprejela odločitev o so-sponzorstvu. Namesto konkretnega odgovora je Spajić dejal, da je to preteklost in da bo Črna Gora so-sponzorirala infrastrukturne projekte. Tako je črnogorski premier postavil srebreniške žrtve in gradnjo avtoceste na isto raven. Šarlatanska izjava je izraz nepoštenega in anticivilizacijskega odnosa do nedolžnih žrtev, katerih življenja so bila prekinjena s političnim odstrelom.

Tudi Matere Srebrenice so sinoči pozvale Spajića, naj javno izrazi svoje stališče glede resolucije.

- Ker Spajić danes ni želel odgovoriti na vprašanje o Resoluciji o genocidu v Srebrenici, upamo, da bo jutri imel svoje stališče in ga bo javno izrekel. Črna Gora je bila vedno na pravi strani zgodovine. Pozivamo vas, da to storite tudi zdaj – so zapisale v objavi na družbenem omrežju X.

Tudi parlamentarni odbor za mednarodne odnose in izseljence je danes zavrnil pobudo poslanke DPS Aleksandre Vuković Kuč, da se to parlamentarno telo izreče o podpori so-sponzorstvu. Glede na sestavo aktualne parlamentarne večine nasprotovanje poslancev oblasti ni presenečenje.

Čeprav pritisk javnosti narašča, izdaja političnih pokroviteljev in nadzornikov, ki jim predseduje Andrija Mandić, za Spajića očitno ni možnost. Težji od javnih obsodb je strah pred rdečim kartonom političnih zaščitnikov njegove vlade.

Toda agenturni obroč ni edini razlog. Milojko Spajić se je po lastni izjavi vrnil v Črno Goro, da bi v času tako imenovanih litij pomagal srbskemu narodu. Danes s klasičnim zavajajočim manirizmom, s ciljem všečnosti zahodnjakom, trdi, da je bil motiv za njegov povratek uvedba Črne Gore v EU.

Morda se je ta mantra dobro prijela pri zahodnih uradnikih, vendar črnogorske in regionalne javnosti ni lahko prevarati.

Podobno kot Dritan Abazović in Jakov Milatović, je tudi Spajić na oblast prišel kot misijonar srbske cerkve. Za položaje v takratni apostolski vladi so jih priporočile cerkvene, ne ekonomske ali politične ekspertize. Sedanji predsednik in premier sta izaslanika Amfilohijeve božje ljubezni, utelešene v zveckanju orožja in vojno hujskaških nabojih krvoločnih hord.

Namen beograjske patriarhije in srbskega avtokratskega režima sta enaka tistima iz devetdesetih let. Namesto neposrednih oboroženih groženj se zatekajo k subtilnejšim metodam zastraševanja, s ciljem uresničitve istih velikodržavnih in asimilacijskih projektov.

Spomnimo, da so vse volilne zmage Milatovićevega in Spajićevega PES-a praznovane z ikonografijo iz devetdesetih in glasnimi vzkliki Beogradu, uradnemu, tistemu, kateremu so podrejeni. To, da privrženci gibanja litij javno ne izražajo stališč, ne pomeni, da njihovi resnični svetovni nazori niso nič manj radikalni od tistih, ki jih goji centrala.

Razlike so interesne in kalkulantske narave. Računica je preprosta – najbolj prizemljeno služenje ohranja fotelj. Tam, kjer oblast temelji na ozkih interesih in političnih dogovorih, moralnim vrednotam ni mesta.

Raven javnega radikalizma je enostavno dozirati. V klerikalni hierarhiji je Spajiću pripadla vloga čuvaja narativa o državljanskem centru, apostolskega rešitelja, sredinskega med zmernimi in skrajnimi desničarji, čigar naloga je prepričati mednarodno skupnost, da je v kontrarevoluciji nekaj vsaj malo revolucionarnega.

V luči političnih porazov Aleksandra Vučića po sprejemu v SE pred pričakovanim sprejetjem resolucije ZN, bi ga spopad z beograjsko podružnico črnogorske oblasti lahko drago stal. Zato pod plaščem izpolnjevanja administrativnih kriterijev za pridobitev IBAR-a, deklarativni Evropejec Črno Goro potiska k vrednostnemu in moralnemu stranpotju, jo dela regionalnega sovražnika.

Vlada, v kateri sedijo pozabljivi zunanji minister Filip Ivanović, eksplicitni negator genocida Vladimir Joković in ostala druščina pod dirigentsko palico četniškega vojvode, se neposredno priklanja velikosrbski politiki, beži pred civiliziranim svetom, po kdo ve kolikokrat potepta skupščinsko resolucijo, ki prepoveduje zanikanje genocida.

Kljub temu pa črnogorski državljani ostajajo na pravi strani zgodovine in ne sprejemajo, da bi na tem križišču zavili po poti zgodovinskega propada.

Preziramo vsak regionalno in globalno storjen genocid, takratne in sedanje propagatorje genocidnih politik, z gnusom opazujemo delovanje vladajoče klike, javno obsojamo zločince z imeni in priimki, ohranjamo spomin na mučno pobite civiliste.

Za razliko od oblasti, ki so ji moral in humanost očitno neznani pojmi, spodobna in državljanska Črna Gora podpira mednarodno obsodbo genocida, saj ve, da človeška življenja nimajo cene.

Medtem ko kratkovidni zahod in naivna opozicija v Spajiću še vedno vidita perspektivnega politika in potencialnega partnerja, Bošnjaška stranka pa hrepeni po vstopu v rekonstruirano vlado, bomo plavali v prepadu, katerega dna ni videti, čeprav sta glas proti Kosovu v SE in molk o Srebrenici rdeči alarm, ki se ga ne sme ignorirati.