Bećirović in Konaković v Facebook rovih, Dodik in Čović na svetovnih naslovih moči

(Patria) - Največja rušitelja države Bosne in Hercegovine, Milorad Dodik in Dragan Čović, sta se podala v srdito diplomatsko ofenzivo z namenom izlobiti uresničitev svojih sanj – odcepitev RS in ustvarjanje tretjega entiteta.

Predsednik SNSD Milorad Dodik je redni gost Kremlja, Andrićevega venca 1, Budimpešte, od nedavnega pa tudi Jeruzalema. Novost, pri kateri so mu zaradi sankcij ovirali udeležbo, pa so Združene države Amerike in molitveni zajtrk z ameriškimi kongresniki.

Po drugi strani je Dragan Čović zelo reden gost v Banskih dvorih in na Pantovčaku. Kmalu naj bi, kot je včeraj napovedal, visoka delegacija njegove HDZ BiH obiskala evropske voditelje v Bruslju in ameriško administracijo predsednika Donalda Trumpa v Washingtonu.

Izkoristijo vakuum

Dodik in Čović dejansko poskušata obilno izkoristiti vakuum, ki jima ga je zaradi svoje nedelavnosti pustila bosanskohercegovska diplomacija, natančneje zunanji minister BiH Elmedin Konaković, meni profesor mednarodnih odnosov in geopolitike na Mednarodni univerzi v Sarajevu Jahja Muhasilović.

- Vidimo, da Trojkine pravljice o tem, da je Milorad Dodik konec, niso nič drugega kot laž, ki jo poskušajo kot resnico plasirati v javnost. Dodik ni samo, da ni konec, ampak ni izgubil nič svoje moči. Enako velja za Čovića.

Dodik in Čović vodita aktivnejšo zunanjo politiko kot naše zunanje ministrstvo. Na mednarodni sceni sta trenutno bolj prisotna kot minister Konaković in celotno naše ministrstvo.

Dodik se srečuje s Putinom, Netanjahujem, Orbánom, Konaković pa se, kadar se sploh sreča, kar je zelo redko, običajno sreča s kakšnim tretjerazrednim diplomatom in mojstri za klimatske naprave – pravi Muhasilović v pogovoru za Novinsko agencijo Patria (NAP).

Po njegovih besedah je diplomatska ofenziva "politično mrtvega" Dodika le pokazatelj, da sploh ni politično pokopan, kot trdi Trojka, ampak da prav zaradi njene slabe politike vse bolje stoji v očeh ameriške diplomacije.

Muhasilović se sprašuje, kako to, da prav v tem obdobju, ko je bil Dodik "odrinjen ob stran", potuje in se druži s kongresniki v Združenih državah Amerike. To je poraz, meni naš sogovornik, predvsem bosanskohercegovske diplomacije in za to najbolj odgovorne osebe – ministra Konakovića.

Ponavlja, da je bosanskohercegovska diplomacija pustila prazen prostor, ki ga zdaj obilno poskušata izkoristiti tako Milorad Dodik kot Dragan Čović.

- Namesto da bi mi lobirali za Bosno in Hercegovino in proti škodljivemu volilnemu zakonu BiH, smo priča neradu naših institucij in imamo ministra, ki se preko družbenih omrežij prepira in vojskuje s Hayatom kot kakšen bot – nam je dejal Muhasilović.

Porazen je ocenil, da je ostal ogromen odprt prostor za Čovića, HDZ BiH in Hrvaško – ki je tu zelo pomembna, saj brez pomoči Zagreba ne bi mogel ničesar uspeti.

- Namesto da napada Hayat in se prepira z boti na družbenih omrežjih, mislim, da bi bilo našemu ministru pametneje, da gre in lobira po svetu med uglednimi politiki in centri moči za našo stvar.

Naša stvar je vsekakor, da ne sprejmemo škodljivega volilnega zakona BiH, za katerega lobira HDZ. Vendar se je Konaković očitno preveč vživel v vlogo prijaznega zagrebškega fanta, zato mu očitno ni problem, da HDZ in Čović lobirata proti naši državi – opozarja Muhasilović.

Poleg ministra Konakovića bi morali interese Bosne in Hercegovine, pa tudi bošnjaškega naroda na mednarodni ravni zastopati tudi član Predsedstva BiH Denis Bećirović. Vendar se tudi on, tako kot Konaković, trenutno ne premakne iz Bosne in Hercegovine in vodi "Facebook vojno" s tistimi, ki imajo drugačno mnenje, in političnimi nasprotniki.

Boj za naslednji mandat

- Bećirović in Konaković žal ne zastopata ne Bosne in Hercegovine ne Bošnjakov. Izključno zastopata sebe in svoj položaj, torej boj za naslednji mandat, in so izključno osredotočeni na to. Cilj vsega, kar počneta, je zagotoviti si še en mandat na položajih.

Edini rezultat njunega (ne)dela je, da sta Čović in Dodik prisotna na vseh destinacijah, kjer se sprejemajo velike odločitve, na žalost najpogosteje na škodo Bosne in Hercegovine. Bećirović in Konaković sta neposredno odgovorna za to, da je naša država prišla v to situacijo – poudarja Muhasilović.

Dodik je na včerajšnjem srečanju s srbskim predsednikom Aleksandrom Vučićem zatrdil, da je Daytonski sporazum porušen. Po drugi strani Čović sporoča, da je čas za preispitivanje Daytona. Vučić pa je nedavno v neki TV oddaji trdil, da spoštuje Dayton in da ga nikoli ni postavil pod vprašaj.

Muhasilović meni, da se tako Dodik kot Čović v svojem bistvu in konceptualno zavzemata za isto stvar.

- Del, ki ustreza Vučiću glede Daytona, je to, da je iz Bosne in Hercegovine naredil fragmentirano državo. In je za ozemeljsko celovitost BiH, vendar nikoli ne bo omenil suverenost institucij BiH nad celotnim ozemljem Bosne in Hercegovine. Tam spretno izogiba besedi suverenost in pod integriteto potiska Bosno in Hercegovino, v kateri ima srbski politični dejavnik preko RS polno avtonomijo od državnih institucij.

Po drugi strani je tudi Čović za izfragmentirano Bosno in Hercegovino, ker se pogosto sklicuje na domnevni boj proti unitarni Bosni in Hercegovini. Vse to nam govorijo, le vprašanje je, ali to pravilno preberemo – meni Muhasilović.

Poudarja, da bi Čovićevo revidiranje Daytonskega mirovnega sporazuma šlo v smeri zagotavljanja tretje volilne enote za Hrvate. Dayton je HDZ-ju dal ogromne možnosti, poudarja Muhasilović, edini problem, ki Čoviću v svojem bistvu še ostaja, je to, da Hrvati nimajo svojega entiteta.

- Torej, nimajo svoje volilne enote, preko katere bi lahko nenehno projicirali Hrvata iz HDZ v Predsedstvo BiH in nato preko Predsedništva nenehno držali pod nadzorom Bosno in Hercegovino, glede na to, da se oblast v naši državi sestavlja po vertikali.

Brez zelene luči Predsedstva ni mandatarja v Svetu ministrov, brez mandatarja ni Sveta ministrov in potem vi dejansko nimate Sveta ministrov BiH. Čović, ko govori o revidiranju Daytonskega sporazuma, v resnici aludira na ustvarjanje ločene volilne enote, ki jo bo nadzoroval njegov HDZ – opozarja Muhasilović.

Na koncu smo ga vprašali, zakaj se nihče od probosanskih politikov, intelektualcev ne odzove na Dodika in Čovića na ustrezen način? Kakšen bi bil ustrezen odgovor in kdo bi jim moral odgovoriti?

- Ustrezen odgovor vsekakor niso prepiri, ker so prepiri kratko streljanje s strelivom brez kakršnega koli dolgoročnega učinka. Najboljši odgovor na to politiko bi bila vizija in strategija, ki bi se je vsi držali.

Moč srbske in hrvaške politike v primerjavi s probosansko je v tem, da imata jasno strategijo in jasno vizijo ter da se disciplinirano tega držita, z manjšimi izstopi.

Pri bosanskohercegovski, probosanski ali bošnjaški politiki pa je problem v tem, da je decentralizirana in da se nihče disciplinirano ne drži nobene strategije in vizije, in ta strategija in vizija nikoli ni jasno definirana, je zelo skopa in zelo pogosto strnjena v en slogan oziroma maksimo – evroatlantske integracije.

Ta maksimo ne more biti strategija, ne more biti vizija, je nezadostna, tako da pomanjkanje vizije in strategije ter discipline pri bošnjaških politikih, če želite, tudi discipline pri bošnjaških volivcih, odpira ogromen prostor srbsko-hrvaški politiki za izvajanje njune strategije in vizije.

In ko nimate lastne, potem morate nenehno odgovarjati na tuje strategije in vizije – zaključuje Muhasilović v pogovoru za NAP.

(D.K.)