Arabska tišina je glasnejša od izraelskih bomb!

Napisal: Armin Sijamić

Ko je 7. oktobra Hamas napadel izraelske vojake in civiliste, so mnogi govorili, da je to uvod v uničenje Gaze, oziroma da je to del zarote proti Palestini. Trdilo se je, da se bodo arabske države držale ob strani, medtem ko bodo ljudje in mesta izginjali z obličja zemlje. Ali je ta trditev resnična, je manj pomembno. Pomembno je, da se mnogi arabski voditelji manj upirajo uničenju Gaze kot Kolumbija, Bolivija ali Irska.

Osrednje vprašanje Bližnjega vzhoda desetletja je Palestina, oziroma pravica Palestincev do oblikovanja države, ki jim je bila obljubljena in odobrena s številnimi akti Združenih narodov, sosednjih držav in svetovnih sil.

Podpora Tel Avivu s strani Zahoda, še posebej Washingtona, je vidna tudi zdaj, ko Bidnova administracija brani izraelsko „pravico do samoobrambe“, s katero so že bombardirali tri sosede (Palestina, Libanon, Sirija), ubili na tisoče civilistov in po ocenah ZN do prejšnjega tedna v Gazi popolnoma uničili ali poškodovali 30 odstotkov vseh zgradb.

Toda ta podpora Zahoda Izraelu ne bi bila tako odločilna, če bi se arabske države odločno postavile za Palestino, ki nekaterim arabskim režimom iz različnih razlogov ni všeč. Boj Palestincev pod vodstvom sekularistov ni bil všeč tistim, ki želijo državo na temeljih islama, ko pa je leta 2006 v Gazi na volitvah zmagal Hamas s programom, ki temelji na islamu, so ga zamere režimov, ki se bojijo, da se podobni gibanji ne bi pojavili na njihovem ozemlju.

To razpoko znotraj arabskega sveta Zahod in Izrael izkoriščata, onemogočata enotnost Palestine in okoliških arabskih držav, tisti, ki so si želeli mir med dvema narodoma in oblikovanje dveh držav, pa že dolgo niso več pomembni dejavniki na politični sceni.

/qpost/307538

Palestinsko vprašanje vse manj zanima arabske voditelje, vse bolj pa države, ki niso arabske

Napisal: Armin SijamićTrpljenje Palestincev traja desetletja. Boj za vsak meter Palestine se nadaljuje in Palestinci že leta gledajo, kako se zmanjšuje ozemlje, na katerem živijo. Pod različnimi izgovori izraelska oblast širi ozemlje, ki ga nadzoruje

Arabska molitev

Medtem ko poteka uničevanje Gaze pod izgovorom, da želijo uničiti Hamas, arabski voditelji molčijo, ljudstvo pa polni ulice in zahteva ustavitev ubijanja otrok in civilistov. Vodja Hamasa Ismail Haniyeh že leta ne živi v Gazi, zato je izraelska izjava, da želijo uničiti Hamas, težko razumljiva.

Dve najmočnejši arabski državi, Savdska Arabija in Egipt, imata posebno odgovornost v tragediji, ki jo doživlja Gaza. Kot razlog za napad 7. oktobra so voditelji Hamasa navedli možno „normalizacijo odnosov“ med Tel Avivom in Rijadom, medtem ko oni ostajajo pozabljeni in pod obleganjem. Krivdo za obleganje pa nosi tudi uradni Kairo, ki noče odpreti mejnega prehoda.

Savdska Arabija ima načine, da ukrepa in pomaga Gazi, eden od načinov pa je grožnja s prekinitvijo dobave energentov Zahodu, dokler se vprašanje Palestine ne reši. Ta mehanizem so Arabci uporabili leta 1973 in povzročili dvig cen energentov ter gospodarsko krizo na Zahodu.

Po drugi strani ima Egipt večjo vojsko kot Izrael in desetkrat več prebivalcev. Orožje v Egiptu kupujejo desetletja, celo takrat, ko prebivalstvu grozi lakota. Zdi se, da se to sodobno orožje, kupljeno na Zahodu in v Rusiji, ne more uporabiti za odprtje lastnega mejnega prehoda in dostavo vode, hrane, zdravil in drugih potrebščin v Gazo, ki jih je nekaj držav poslalo v Egipt.

Seveda je to posledica odvisnosti teh režimov od Zahoda, ki traja desetletja. Vendar bo ostalo zabeleženo, da je oddaljena Kolumbija in njena levosredinska vlada grozila Izraelu s pretrganjem diplomatskih vezi, da je to zahteval tudi Evo Morales, nekdanji predsednik Bolivije – najrevnejše države Južne Amerike, ali da je irski predsednik pod udarom Izraela zaradi svojih stališč do Gaze.

Najpogumnejši ukrep, ki so ga arabske države sprejele med to krizo, je odpoved sestanka v Jordaniji z ameriškim predsednikom Josephom Bidenom s strani gostiteljev in palestinskih oblasti, potem ko je bila v Gazi zadeta bolnišnica Al-Ahli Baptist.

Tu se ozrimo na podporo, ki jo iz Bosne in Hercegovine ter regije namenjajo Palestini ali Izraelu. V debati, ki poteka, so glavni argumenti solidarnost s palestinskimi civilisti oziroma (ne)zamerljivost Zahodu, ki je večinoma na strani Izraela. Čeprav se to zdi nerešljiva uganka, so stvari jasne. Vsaka država naj bi stala na stališču zaščite mednarodnega prava in odločitev ZN.

/qpost/319200

Velika vojna na Bližnjem vzhodu bi lahko ogrozila položaj Zahoda po svetu

Napisal: Armin SijamićŽe po desetih dneh vojne med Hamasom in Izraelom se nakazujejo težave za Zahod, še posebej za Združene države Amerike in Bidnovo administracijo, ki je podprla Izrael, čeprav jim vojna na Bližnjem vzhodu v tem trenutku ni v prid

Bližnji vzhod pred vojno

Kljub pasivnemu odnosu najmočnejših sunitskih arabskih držav, Bližnjemu vzhodu grozi velika vojna, če se bodo napadi na Gazo nadaljevali. Paradoksalno, to vojno bi sprva vodili nearabski šiitski Iran in njegovi zavezniki v Libanonu (Hezbollah), Siriji (Bashar al-Assad in šiitske milice), Iraku (šiitske milice pod nadzorom Teherana) in Jemnu (Hutiji). V preteklih letih so te sile napadale nekatere arabske države, nekatere pa so proti njim podpirale skupine, ki so bile razglašene za teroristične.

Tisti, ki so na strani Izraela, opozarjajo, da bi napadi na Gazo lahko združili sunite in šiite, kar ni pogost pojav. Savdsko-iransko približevanje pod kitajskim posredovanjem to tezo naredi bolj relevantno, čeprav še ni takšnih znakov.

Ameriški republikanski senator Lindsey Graham grozi Iranu, da ga bo držal odgovornega za dejanja Hezbollaha in da bosta ameriška vojska skupaj z izraelsko napadli Iran. Teheran grozi, da bo napadel Izrael, če se napad na Gazo ne bo ustavil.

Del strokovnjakov opozarja na možnost vojne, v kateri bi se Turčija, še ena nearabska država, znašla na nasprotni strani kot Izrael, oziroma Združene države Amerike. Poleg tega se Rusija in Kitajska v obračunu z Združenimi državami vse bolj zanimata za Palestino.

Namen Izraela, da „uniči Hamas“, ki ga Washington podpira, pomeni, da bi napad na Gazo lahko trajal dolgo. Ameriška administracija poskuša to vojno omejiti, ker ji ne koristi, oziroma želi odvrniti kogar koli drugega, da bi se vmešal v obračun dveh neravnopravnih nasprotnikov.

Takšen odnos Tel Aviva prehaja iz „samozmernosti v aroganco“, kot je obnašanje te države po vojni leta 1967 v svoji knjigi „Tukaj ni prostora za majhne sanje“ opisal nekdanji predsednik Shimon Peres. Skrb vzbuja, da v Peresovo stališče, da „vojne postajajo vse bolj jalove“, v vladi Benjamina Netanyahua ne verjamejo, da pa v Tel Avivu že leta ni na stotine tisoč ljudi, ki bi se zbirali na ulicah „v miru, za mir“, kot je bilo pred umorom premierja Yitzhaka Rabina, ki si je želel miru s Palestinci.

Netanyahu v tem trenutku, kot tudi prej, ne razmišlja o miru, ki bi zadovoljil obe strani. Zato je cilj ameriške administracije, da se vojna ne razširi izven Gaze, ker grozi, da bo zajela celoten Bližnji vzhod, vključno z arabskimi državami, ki desetletja čakajo, da drugi rešijo probleme v njihovem dvorišču.