Zrelost zadržanosti Mahmutovića moti narativu Trojke o 'mrtvem Dodiku': Blokada ni zaščita nacionalnega interesa!

Piše: Amina Čorbo-Zećo

Če je kdo v Bosni in Hercegovini leta govoril o kompromisu, dogovoru in pogovoru, potem je to bila Trojka – SDP, NiP in Naša stranka. Takoj po najhitreje oblikovanem Svetu ministrov BiH so javnosti sporočili, da bodo „naučili SDA, kako se vodi država“, da bodo prav oni prebudili „evropskega Milorada Dodika“, pospešili pot v Evropsko unijo in dokazali, da je dogovor ključ vsega.

Ta „kompromis“ pa se je zelo hitro izkazal za kompromis na škodo države BiH, zlasti Bošnjakov. Vse je delovalo, dokler je Trojka, kot zlata ribica, izpolnjevala politične želje Milorada Dodika in Dragana Čovića. V trenutku, ko so spoznali, da so bili ogoljufani, se je celotna konstrukcija sesula kot hišica iz kart.

Elmedin Konaković je takrat poskušal prižgati znamenite „bagre“ in izvreči SNSD iz oblasti, a so bagri ostali brez goriva. SNSD je, pričakovano, aktiviral vse mehanizme, s katerimi že leta blokira in razbija državo, Trojka pa se je znašla ujeta med Čovićeve in Dodikove politične igre, brez načrta B.

Prav zato je pomembno razumeti današnje napade na Dževada Mahmutovića. Prihajajo namreč od istih, ki so oblast gradili na zgodbi o kompromisu in dogovoru, danes pa skoraj histerično kličejo po blokadah in obtožujejo Mahmutovića, da „pomaga Dodiku“.

Kje je torej izginil kompromis? Kje je izginila politika dogovora in pogajanj? Kdaj je blokada postala domoljubno dejanje, stabilnost pa izdaja?

Zato je pomembno spomniti na besede Ramiza Salkića iz Narodne skupščine RS, ki je odkrito rekel, da obstajajo ljudje, katerih cilj je samo rušenje, nato pa se vrnejo v Sarajevo in nadaljujejo rušenje. Salkić je zelo jasno pojasnil bistvo: mehanizmi obstajajo, vendar jih ni treba uporabljati izključno za zaustavljanje procesov.

V tem primeru je ključno ločiti pravno od političnega. Da, Klub Bošnjakov je imel pravico sprožiti mehanizem zaščite vitalnega nacionalnega interesa. Toda vprašanje ni, ali je nekaj mogoče, ampak ali je koristno. Tu je treba biti jasen, da vprašanje ustavnosti nove vlade RS ni vprašanje vitalnega nacionalnega interesa, razpravljalo pa se je o ustavnosti. In navsezadnje, to, kar se je zgodilo v Svetu narodov, ni konec procesa, saj še vedno obstaja rešitev vložitve pritožbe na Ustavno sodišče BiH zaradi ocene ustavnosti.

Kaos v RS ne ostaja zaprt v entitetnih mejah. Neposredno se odraža na delovanje države, Federacije BiH in vseh institucij BiH. Če vlada RS ne bo legalizirana (kar lahko odloči Ustavno sodišče BiH), celoten sistem vstopi v blokado od fiskalnih odločitev do mednarodnih obveznosti BiH. V takšnem scenariju nihče ne dobi – ne Bošnjaki, ne Federacija, ne država.

Zato se Mahmutovićeva zadržanost lahko razlaga kot odgovorna in pragmatična politična poteza, ne pa kot izdaja. Še posebej, če vemo, da se mehanizem zaščite vitalnega nacionalnega interesa v BiH leta brutalno zlorablja.

Paradoks je očiten: borimo se proti blokadam, nato pa zahtevamo novo blokado. Kritiki Mahmutovića zavestno zanemarjajo dejstvo, da BiH deluje izključno skozi krhko ravnotežje pragmatizma. Tudi pravno pravilna poteza je lahko politično napačna, če vodi v popolno zastoj.

Zato je oznaka „pomaganje Dodiku“ politični pamflet, ne pa resen argument. Pamflet, ki prihaja od tistih, ki so Dodiku predali ključe države. Ni vse v simboličnih gestah in demonstrativnih vetih. Včasih je zadržanost izraz politične zrelosti, še posebej, ko alternativa pomeni kaos, od katerega nihče v Bosni in Hercegovini nima nobene koristi.