Država propada, in ne zaradi suše, ampak zaradi politike: Če Schmidt ureja njive, čemu potem služijo oblasti BiH?

Piše: Amina Čorbo-Zećo

Če vam do zdaj ni bilo jasno, kako institucionalno uničena je Bosna in Hercegovina, je dovolj, da preberete odprto pismo, ki so ga visokemu predstavniku Christianu Schmidtu poslali kmetje iz Federacije BiH. Ljudje, ki pridelujejo hrano, ki skrbijo za zemljo in poskušajo preživeti v državi, ki sistematično uničuje svojo vas, zdaj prosijo tujca, naj vzpostavi red v sektorju, ki predstavlja osnovo vsake družbe v kmetijstvu.

V normalni državi bi se kmetje obračali na svoje ministrstvo. V resni državi bi oblast vedela, kako strateški vir je hrana. V BiH kmetje, tisti, ki nas hranijo, prosijo Christiana Schmidta, naj reši sektor kmetijstva!?

Ne vlado, ne ministre, ne parlament, ampak tujca. Nekdanjega nemškega ministra, ki tukaj sedi, ker domači politiki nočejo, ne znajo ali si ne upajo opravljati svojega dela, in tudi njemu ni odveč, da se igra z nami.

To odprto pismo ni apel. To je mrliški list politike BiH. Kajti ko kmet, simbol narodne moči in obstoja, obupa nad domačimi institucijami in išče rešitev v uradu visokega predstavnika, smo izgubili ne le sistem, ampak tudi dostojanstvo. Takrat je država fikcija, politiki pa dekor.

Kako je mogoče, da v državi z milijardami porabljenih mark za proračune, institucije, kabinete, avtomobile, dnevnice in svetovalce ne obstaja enotna kmetijska politika? Kako je mogoče, da 30 let po vojni kmet še vedno plačuje polno ceno goriva, brez dostopa do evropskih skladov in brez kakršnega koli jamstva, da bo njegov proizvod odkupljen ali zaščiten?

Odgovor je preprost: domači politiki se hranijo iz proračuna, ne iz zemlje.

Njih hrani strankarska poslušnost, etnična mobilizacija in nečastno trgovanje z nacionalnimi interesi, medtem ko kmet strmi v nebo in se boji toče, suše in trga, ki ne obstaja. Njih ne zanima hrana, ker ne vedo, koliko stane liter mleka, niti koliko truda je potrebnega za meter krompirja. Njih zanima moč, ne zemlja.

Težava je, da kmetje pišejo Schmidtu. Še večja težava pa je, da nihče več ne piše svojim politikom, ker vemo, da ne poslušajo. Ali še huje, da jim ni mar. V takšnem vzdušju je Schmidt postal naslov upanja, domače institucije pa naslovi brez pošte. In če je nam Schmidt upanje, potem je bolje, da upanja sploh ni! Če mi ne verjamete, vprašajte nemške kmete, kdo jih je pahnil v črno? Ne rabite dolgo čakati na odgovor, to je prav Christian Schmidt.

Leta 2017 je kot minister za kmetijstvo dal odločilen glas, brez usklajevanja z nemško ministrico za okolje Barbaro Hendricks, o razširitvi uporabe herbicida glifosata, čeprav je praksa, da se vsi ministri morajo strinjati. Za glifosat obstaja sum, da povzroča raka, po čemer so kmetje tožili farmacevtska podjetja, ki so ga uporabljala.

No, zdaj pridemo do ključnega vprašanja: če so celo ljudje, ki hranijo to državo, obupali nad svojimi politiki, ali ima potem kdo moralno pravico govoriti o suverenosti? Če ničesar ne moreš rešiti znotraj lastne hiše, čigava je ta hiša?

Naj nam nekdo iz oblasti pojasni, čemu služijo vse te silne vlade, ministrstva in sveta za kmetijstvo, če je kmet prisiljen prositi tujca za zaščito?

Čemu vsi vaši zakoni in resolucije, če niste sposobni sprejeti enotnega zakona o modrem dizlu? Čemu prazne parole o evropski poti, ko ne znate napisati niti vloge za evropske sklade...