Zakaj Trojka ne sme dirniti Čovića, medtem ko SDA komaj čaka, da ga ponovno objame!

Piše: Rasim Belko

V deželi, kjer politika spominja na slabo turško milo — z nenehnimi prevarami, vrnitvami bivših in lažnimi nosečnostmi (beri: reformami, ki to niso) — je Dragan Čović tisti lik, ki se nikoli ne umakne iz serije.

Samo menja pričesko in garderobo, a zgodba mu ostaja ista.

Dodik je odkriti secesionist, kar ga naredi lažjega za tarčo. Njegova retorika je groba, kmečka in žaljiva, kar pri mednarodnih uradnikih povzroča nelagodje, a tudi olajšanje, ker je vse jasno. Čović pa nosi kravato, govori o "evroatlantskih vrednotah" in redno prihaja na sestanke. In tu je problem.

Trojka in čaršijska filozofija: "Ne drezaj, dokler ne dreza vate"

Za Trojko je neposredna konfrontacija s Čovićem politično razkošje, ki si ga ne morejo privoščiti. Ne zato, ker ne vedo, kako nevaren je, ampak zato, ker so HDZ-ju, bodisi zavestno bodisi pod pritiskom, izročili vse ključne vzvode oblasti tako na državni ravni kot na ravni entitete FBiH.

Bruselj in Washington rada poslušata Čovića, ko jima obljubi, da bo "prispeval k stabilnosti", medtem ko Trojka nima skupnega stališča niti o mestnih ulicah, kaj šele o strateških vprašanjih.

Namesto tega se osredotočajo na populistične teme — od likanja računov po restavracijah do gonje proti SDA in Bakirju, v upanju, da bodo s tem prikrili lastni politični primanjkljaj.

SDA in HDZ: Možna epizoda starega zakona v novi preobleki

Če je kaj stalnica v BiH, je to, da se etnonacionalne stranke najhitreje dogovorijo, ko ljudje najslabše živijo. SDA in HDZ sta skozi desetletja zgradila mehanizme vzajemne politične koristi. HDZ drži Hercegovino, Dom naroda, finančne tokove, elektroenergetski sektor in zdravstvo. SDA nadzoruje bošnjaška večinska območja, kantone in institucije, ki jih potrebuje za notranjo konsolidacijo.

V povratniškem mandatu SDA, potem ko Trojka neizogibno konča z lastnimi avtogoli, je zakon s Čovićem skoraj gotov. Ne iz ljubezni, ampak iz političnega nagona za preživetje. Civilna BiH bo spet pozabljena, zgodba o enakopravnosti narodov pa spet spremenjena v delitev stolčkov.

Mednarodna skupnost molči. Zakaj? Iskreno, ker si lahko privošči!

Za birokrate EU je BiH eksotična destinacija, kamor pridejo, imajo predavanja o demokraciji, nato pa se vrnejo v Bruselj na koktajle. Dokler Čović ne blokira prenosa sredstev ali javno ne užali kakšne veleposlanice, je zanje "konstruktiven partner".

Američani so še hujši — njim je tu dovolj, da nekdo omeni Nato in reforme, pa ga razglasijo za "voditelja, ki razume izzive 21. stoletja".

Zakaj bi trošili vire na državo, ki ne ve, kaj bi s sabo? Dokler se tu ne strelja ali resno ne zažge kakšno veleposlaništvo, Bosna in Hercegovina ostaja nižja postavka v mapi EU in State Departmenta.

Bosna in Hercegovina že desetletja deluje kot gostilna pred zaprtjem — vsi so že pijani, ve se, kdo s kom sedi, računi se ne poznajo, natakar (beri: mednarodna skupnost) pa prosi Boga, da nekdo končno odide.

V tej gostilni Čović sedi v kotu in piše lastna pravila na servieto, Trojka pije na up, SDA pa občasno pride vprašat, ali je šank prost.

Težava je, da v tem razporedu nihče ne namerava zapreti gostilne. Etnične elite so zadovoljne, mednarodni uradniki redno zaračunavajo dnevnice in poročila, državljani — tisti, ki še niso odšli — pa preživljajo med volilnim ciklusom in zdravstveno knjižico.

Trojka ne bo dirnila Čovića, ker se boji. SDA ga bo, ko se bo ponudila priložnost, spet objela, ker ve, da brez njega nima nadzora nad sistemom. Mednarodna skupnost pa bo, kot vedno, gledala skozi prste, dokler se tu ne zgodi nekaj, kar zmoti njihov birokratski hlad.

BiH bo, kot doslej, preživljala samo sebe. Ne zato, ker ima vizijo, institucije ali odgovorno oblast, ampak zato, ker se še nihče resen ni odločil, da jo ugasne. In morda je to največja ironija tega kraja: država, ki obstaja samo zato, ker je vsem bolj zapleteno, da je ne bi bilo.