Zakaj ne potrebujemo Evropsko unijo, v katero nas vodi Hrvaška - probosanska politika mora opustiti kompromise!

Piše: Rasim Belko

Bošnjaki so grožnja Evropi, radikalni muslimani, teroristi, mudžahedini, fundamentalisti… Veliko je sintagm in žaljivih besed, s katerimi želijo narod, ki je preživel genocid, dvojno UZP in dvojno agresijo, prikazati kot problem evropskega kontinenta.

S tem se na eni strani forsira slika, da so Bošnjaki (večinsko muslimani) grožnja katoliški Evropi, hkrati pa se poudarja dejstvo, da gre za narod, ki je utrpel najhujša zla od druge svetovne vojne in kljub temu ponudil roko sodelovanja narodom v Bosni in Hercegovini, katerih vojaško-politični predstavniki so ga demografsko pohabili.

Ta roka sprave je problematična za srbsko-hrvaško politiko, zato si Bošnjake na vse načine prizadevajo vključiti v zgodbo o radikalnem islamizmu.

Na drugi strani, a ne ločeno, se na enak način uporablja zgodba o integraciji Bosne in Hercegovine v Evropsko unijo. V eno smer se Bosna in Hercegovina kot država razgrajuje in razlašča z domnevnimi reformnimi zakoni, ki so v bistvu začaran krog etničnega mafijanja in peripetij, od katerih lahko država in njene institucije le atrofirajo.

Na drugi strani pa ti isti zakoni nalagajo, da mora narod, ki ga je v državi več kot 50 odstotkov, imeti enako število predstavnikov v institucijah kot narod, ki ga je 10 odstotkov, pri čemer se institucije pohabljajo z zgodbo o etničnem, paritetnem in sorazmernem predstavljanju, ne da bi se strokovnost sploh upoštevala.

Vsa zgodba o domnevnem napredku Bosne in Hercegovine na evropski poti se lahko povzame s tem, da večja kot je ocena o domnevnem napredku, manj je države Bosne in Hercegovine. Reformna agenda in vratolomije, ki jih vsebuje, so najboljši primer.

Na drugi strani se vse pogosteje javno govori o načrtih za razgradnjo Bosne in Hercegovine ter vstop v EU enega njenega dela – Federacije BiH. Že zdavnaj je takšno možnost izrazil vodja bh. diplomacije Elmedin Konaković, nedavno pa je o istem govoril tudi profesor Amel Delić.

Realno gledano, vsa zgodba o evropskih integracijah BiH vodi k temu. Ker se iz RS ne strinjajo s kakršno koli normalno, demokratično ali napredno rešitvijo. Ker je njihov cilj od agresije znan – priključitev s Srbijo pod zastavo Rusije. In zato pohabljajo vse rešitve, ki jih Bruselj zahteva od BiH, nato pa Bruselj v paniki zaradi neuspeha pristane na pohabljene rešitve.

Posledica je vse manj države Bosne in Hercegovine.

Politika iz RS to počne načrtno v sodelovanju s hrvaško politiko v BiH, ki bi ji delitev države po entitetni črti ustrezala. Ker v razmontirani Ustavi FBiH po Schmidtovih vsiljevanjih hrvaška politika prevladuje nad bošnjaško. V primeru razpleta, ki se napoveduje, po katerem bi Federacija postala nekakšen hrvaški eksteritorialni prostor na tirnicah za EU, je jasno, kdo bi imel glavno besedo.

Vendar pa vse to, kar ste prebrali, ne bi bilo problematično, če se probosanska politika ne bi uklanjala, kakor piha veter.

Ker sumljiv kompromis, s katerim probosanska politika pristaja na postopno izginjanje države zaradi lažne evropske poti, ni nič drugačen od napadov srbsko-hrvaške politike na isto to državo.

Kompromis je danes tisto, kar je bilo topništvo JNA, VRS ali HVO v agresiji na BiH. Ker je iz vsakega kompromisa Bosna in Hercegovina izšla šibkejša. Blokade, katerih smo priča že leto dni, in nezmožnost njihovega premagovanja so najboljši dokaz napačnih potez v smeri kompromisa.

Zato je danes bolj verjetno, da bo Federacija BiH kot hrvaška kolonija vstopila v EU, kot pa Bosna in Hercegovina kot samostojna država. To zgodbo podžigajo tudi tiste obtožbe na račun Bošnjakov in kompromis ter povsem zgrešena politika s sedežem v Sarajevu.

Zato je nujno reči, da ne potrebujemo poti, ki krnjo Bosno in Hercegovino (entitet FBiH) vodi v Evropsko unijo. Če obstaja probosanska politika, ki si upa govoriti o interesih Bosne in Hercegovine, je nujno, da se to čim prej pove, vzporedno pa se razvijejo strategije, s katerimi bo evropska pot gradila, ohranjala stabilnost in celovitost države Bosne in Hercegovine.

Vse drugo vodi v izginotje in končni epilog, v katerem so srbski in hrvaški agresorji s političnim delovanjem dosegli zmago, ki je niso mogli doseči z oboroženimi agresijami.

Mar res nimamo toliko smolo, da so nam vsi politiki klimoglavci pred tujci, ker v nasprotnem primeru je slaba obet!