Zakaj je izbira med Kovačevićem in Lučićem izbira med Sarajevom in Zagrebom, med BiH in Hrvaško!?

(Patria) - Na portalu Odgovor.ba je s priložnostno analizo v prid Zdenku Lučiću, kandidatu Petorke za člana Predsedstva BiH, teh dneh nastopil Tvrtko Milović, po lastni priznanju propadli novinar in politični analitik.

Milović je širši javnosti znan kot nekdanji član upravnega odbora BHRT-a, v katerega je omenjeni imenovan po milosti HDZ-a, ter znan po škandaloznih manipulacijah s številom ubitih otrok v Sarajevu, s čimer je zasenčil celo kalinoviškega poštarja Srđana Puhala.

Milović glasno promovira Zdenka Lučića, kandidata, ki prihaja iz okolja zloglasnega SIS-a (Sigurnosno-informativna služba). Njegov brat Ivica Lučić je bil desna roka in prvi obveščevalec Franja Tuđmana, medtem ko je sam Zdenko Lučić svojo politično kariero začel pod patronatom Miroslava Tuđmana, sina Franja Tuđmana.

Milovićeva osnovna teza je, da sta Slaven Kovačević (kandidat DF-a) in Darijana Filipović (HDZ) proksija strankarskih voditeljev Željka Komšića in Dragana Čovića, ter da je hrvaški obveščevalec Zdenko Lučić novost na politični sceni BiH.

Seveda gre za precej cenen poskus manipulacije, katerega narava je jasno vidna iz Milovićeve ugotovitve, da bo Zagreb podprl Lučićev izbor in da gre za nacionalne, ne strankarske volitve.

Iz takšne ugotovitve je razvidno, da sploh ni pomembno, v kolikšni meri sta Kovačević in Filipović nadaljevanje Komšićeve in Čovićeve politike. Sam Kovačević poudarja, da je njegova državljanska politika izraz kontinuitete, od državljanskih članov vojnega Predsedstva BiH, preko Željka Komšića do njega; vendar je pomemben in zanimiv Milovićev poskus vsiljevanja prepričanja, da je proksi vpliv Zagreba na člana Predsedstva BiH iz vrst hrvaškega naroda nekaj novega.

Ni!

Zgodovina pomni zamenjavo Stjepana Kljuića z mesta predsednika HDZ-a BiH, ki je prišla po direktivi iz Zagreba Franja Tuđmana. V trenutku zamenjave je bil Kljuić član Predsedstva BiH. Zgodovina prav tako pomni poskus Zagreba in Franja Tuđmana, da bi Iva Komšića, še enega vojnega člana Predsedstva BiH, spravil pod svoj politični nadzor.

O proksi vplivu uradnega Zagreba na politiko Anteja Jelavića in Dragana Čovića, ki sta bila po vojni člana Predsedstva BiH iz vrst hrvaškega naroda, je odveč govoriti.

Kontinuiteto državljanskega političnega delovanja članov Predsedstva iz vrst hrvaškega naroda v Bosni in Hercegovini je v miru nadaljeval Željko Komšić.

Po drugi strani Komšić hkrati predstavlja diskontinuiteto v političnem proksi delovanju Zagreba v BiH. Zdaj Slaven Kovačević, enako kot Komšić, skuša biti izraz državljanske politične kontinuitete in politične diskontinuitete v zagrebškem proksi delovanju.

Milović v imenu Zagreba in Zdenka Lučića agitira v prizadevanju, da bi uradni Zagreb in Republika Hrvaška dobila svojega proksi člana Predsedstva v Predsedstvu BiH.

Pred par leti se je hrvaška evropska poslanka Željana Zovko v enem redkih nastopov iskrenosti prav potožila nad tem, na kar danes pritrjuje Milović, zagovarjajoč izbor Zdenka Lučića, češ da Hrvaška nima svojega člana v Predsedstvu BiH.

Neslišno! Velika Britanija nima ministrov v francoski vladi! Hrvaška nima člana Predsedstva BiH v Predsedstvu Bosne in Hercegovine.

Vendar pa je Milović v temeljni stvari upravičen. Če se z njim ne moremo strinjati glede tega, ali je dobro in sploh dovoljeno, da ima Zagreb in Republika Hrvaška svojega proksija v Predsedstvu BiH, potem se zagotovo na ravni politične realnosti lahko strinjamo, da je izbira člana Predsedstva BiH iz vrst hrvaškega naroda nacionalno (državno) vprašanje.

Resnično, izbira med državljanskim suverenistom Slavenom Kovačevićem na eni strani ter hrvaškim obveščevalcem Zdenkom Lučićem (Petorka) je izbira med tem, ali bodo polagali račune Sarajevu ali Zagrebu, izbira med tem, ali se bodo borili za nacionalne interese Bosne in Hercegovine ali pa se bodo borili za nacionalne interese Republike Hrvaške.

Volivci iz volilne enote FBiH, ki nimajo dileme pri izbiri med Sarajevom in Zagrebom, Bosno in Hercegovino in Hrvaško, ne bodo imeli dileme niti glede zgoraj navedene izbire.

Milović je prav tako upravičen še v eni stvari. Izbira med Bosno in Hercegovino in Hrvaško, Sarajevom in Zagrebom, Kovačevićem in Lučićem je prav tako nacionalna, ne strankarska stvar. Od tod Lučića podpira pet zagrebških proksi strank, Kovačevića pa ena, vendar ne zagrebška, temveč bosanskohercegovska.

(M.T.)