Zakaj bi probosanska politika morala podpreti Dodika v nameri, da nas Putin reši EUFOR-ja!?

Piše: Rasim Belko

Ni lahko reči, da ima Milorad Dodik prav. Pravzaprav je to stavek, ki bi ga mnogi v Sarajevu pogoltnili kot suho kost v grlu. Toda ko gre za EUFOR in njegovo nesmiselno statiranje na odru bosanske tragedije, je morda čas, da pogoltnemo tudi to kost – četudi ne ostane nič drugega kot grenak okus resnice.

Dodik je napovedal, da bo pri Putinu zahteval, da se na Varnostnem svetu ZN blokira podaljšanje mandata EUFOR-ju. In zdaj, po avtomatizmu, probosanski politiki in mediji dvigajo rdeče zastave. Ker probosanska politika in javnost, ki jo spremlja, po avtomatizmu reagira na vse, kar Milorad Dodik reče ali stori, saj sami niso sposobni narediti niti enega samega koraka, da bi prisilili Dodika k reakciji.

Če pogledamo tisti spekter javnega mnenja v bosansko-hercegovski družbi, ki se ustvarja v Sarajevu, je jasno, da je vse podrejeno analitiki in komentiranju, strateškega delovanja pa ni bilo, ga ni, in vse težje prihajamo v situacijo, da bi ga bilo. Mediji pod patronatom dveh sarajevskih političnih blokov tekmujejo, da bi odprli prostor alternativam Dodiku, povsem zavedajoč se, da lahko te alternative svoje volivce potlačijo v dve povprečni železniški kompoziciji.

Dodika ne morejo rešiti, vendar pa izgorevajo v želji in potrebi, da mu skozi medijski prostor in prostor na družbenih omrežjih nasprotujejo, ker so svojo publiko že zdavnaj navadili, da so navijači v tekmi za lastno usodo.

A evo, zakaj je Dodikov morebitni zahtev za ukinitev EUFOR-ja pravzaprav bolj probosanski kot separatistični.

EUFOR ni čuvaj Bosne in Hercegovine. EUFOR je čuvaj miru, vendar ne tistega miru, ki pomeni življenje, temveč miru, ki pomeni status quo. A status quo v Bosni in Hercegovini je preprost: RS dela, kar hoče, HDZ dela, kar hoče, Bošnjaki pa se borijo proti svojim zidovom in ograjam.

Poglejmo dejstva. Skozi celo leto je Dodik dvigal napetosti, povzročal krize, grozil z odcepitvijo, udarjal po Ustavnem sodišču, zanikal genocid ... in EUFOR? Nič. Tišina. Celo ko jih Dodik odprto pozove, naj stanejo na medentitetski črti, da podčrtajo delitev, molčijo. Molk, vemo, je v politiki najpogosteje znak privolitve.

A potem, ko Bošnjaki v Stocu začnejo ograjevati lokacijo bodočega pokopališča, gle čuda – eto jih, patrulje EUFOR-ja, hitrejše od policije, hitrejše od komunalcev, tam, da „preprečijo incident“. Torej, na enem mestu, kjer se brani pravica do dostojanstva, so bliskovito prisotni, tam, kjer se udarja po državi – jih ni nikjer, niti v sledeh.

Smo lahko potem prepričani, da v primeru resnejše eskalacije EUFOR ne bo stal ravno tam, kjer si želi Dodik, med entitetama, naj mednarodna skupnost reče, evo rešitve, Bosna je nemogoča, pojdimo jih mirno ločiti. Njih ne zanima država, njih zanima „stabilnost“. A stabilnost se, gospodje, lahko doseže tudi z ločitvijo.

Zato bi probosanska politika, kolikor koli ji je težko, morala priznati, da Dodik tokrat govori nekaj, kar je lahko koristno za samo Bosno in Hercegovino. Ne zato, ker si to želi, seveda si ne želi, ampak zato, ker je resnica. A resnica je glas – EUFOR je postal problem, ne rešitev.

Paradoksalno, Dodik hoče, da EUFOR odide, ker verjame, da mu bo to odprlo vrata k odcepitvi. Probosanska politika bi to morala podpreti, ker jim bo to zaprlo vrata možnosti, da mirno izvedejo odcepitev. Brez EUFOR-ja in njihovega lažnega „čuvanja“ se odgovornost za mir in varnost vrača tja, kamor spada, institucijam Bosne in Hercegovine in njenim resničnim zaveznikom, ne pa birokratom iz Bruslja, ki sedijo na plači in čakajo na ukaz, da ne delajo nič.

Zato je čas, da probosanska politika, namesto refleksnega nasprotovanja vsemu, kar Dodik reče, začne razmišljati strateško. Ker morda prav v njegovi zahtevi leži priložnost, da se razkrinka laž EUFOR-jeve „misije miru“.

Navsezadnje, ni li pravi čas, da tudi Bošnjaki, vsaj enkrat, podprejo Dodika – vendar ne njega kot človeka, ampak njegov gaf, s katerim bi sam snel masko mednarodni skupnosti?

Bosna in Hercegovina danes ne potrebuje EUFOR-ja, ki spi v bazi in patruljira po pokopališčih. Potrebuje moč, ki se bo uprla separatizmu. In dokler ta moč ne pride, a bo prišla, ko se bo začela opirati nase, je bolje, da EUFOR odide, kot pa da ostane in se pretvarja, da nas varuje.

Še toliko bolj, ker imamo grenko izkušnjo genocida v enklavah, kjer sta mir in varnost vzdrževala mednarodna čuvaja!