Washington in Peking sta na nasprotnih bregovih in tam nameravata ostati

Napisal: Armin Sijamić

Eno leto po njunem zadnjem srečanju sta se predsednika Združenih držav Amerike in Kitajske v sredo v San Franciscu sestala ob robu letnega vrha Azijsko-pacifiškega gospodarskega sodelovanja (APEC). To je bila priložnost, da sta velesili potrdili svoji poziciji, medtem ko svoje končne namere skrivata za sporočili, ki zvenijo, kot da bi jih pošiljali najbližjim zaveznikom.

Dolgoročno pričakovano srečanje Josepha Bidna in Xi Jinpinga je potekalo v sredo v San Franciscu, več deset kilometrov stran od kraja, kjer so imele druge države članice APEC-a bogat dnevni red. Seveda je glavno vprašanje za vse njih odnos Washingtona in Pekinga.

Po pisanju ameriških medijev se je kitajska delegacija prvotno upirala, da bi se srečanje odvijalo v vili Filoli, ki je širši javnosti znana kot prizorišče snemanja serije Dinastija - najbolj gledane serije v zgodovini televizije. Ker so tovrstni vrhovi spretno načrtovani in vsi detajli morajo poslati določeno sporočilo, bi lahko razlog za izbiro te lokacije morda iskali v Bidenovi prejšnji izjavi, da bosta odnosa med Združenimi državami in Kitajsko zaznamovala 21. stoletje.

Minimalna pričakovanja in trdi stališči

Ko se je vrh bližal, je optimizem, zlasti med ameriškimi uradniki, da bosta voditelja dosegla kakršne koli strateško pomembne dogovore, vse bolj upadal. V dneh pred prihodom kitajskega voditelja v Združene države so ameriški uradniki medijem govorili, da od vrha ne pričakujejo veliko, torej da bi bili zadovoljni, če bi se pogovori med državama in vojskama obnovili.

Dve državi, od katerih odnosa je odvisna stabilnost največjega dela današnjega svetovnega gospodarstva, sta na politični ravni trenutno zelo oddaljeni in zdi se, da ni niti idej, kako to popraviti. To niso le očitni problemi v odnosih med državama (obisk Tajvana s strani nekdanje predsednice predstavniškega doma Nancy Pelosi, sestrelitev domnevno kitajskega vohunskega balona nad Združenimi državami ali Bidenove ocene, da je Xi diktator), temveč gre za strukturne razlike.

Močna kitajska gospodarska rast, posledično pa tudi vojaška in politična, je Washington prisilila, da je začel drugače obravnavati Kitajsko. Barack Obama, Donald Trump in zdaj Biden praktično poskušajo spremeniti sistem gospodarskih odnosov v svetu, ki so ga Združene države ustvarile po drugi svetovni vojni. Ta sistem zdaj bolj ustreza Kitajski kot njegovim ustvarjalcem.

Zgodba o prostem trgu, gospodarskih svoboščinah in minimalnem vmešavanju države v gospodarstvo je bila pred nekaj leti s strani Washingtona opuščena prav zaradi Kitajske. Sankcije Washingtona so bile uvod v omejevanje kitajske gospodarske rasti na račun Združenih držav in od tod se začenja zgodba o razkolu dveh velesil, katerih gospodarstvi sta močno povezani.

Dogovor o stvareh, ki se razumejo

Topli uvodni besedi obeh predsednikov pred kamerami nista mogli skriti razpoke, ki se pojavlja med njunima državama. Bidenova ugotovitev, da „konkurenca“ med velesilama „ne bi smela preiti v konflikt“, in Xijev odgovor, da je „planet Zemlja dovolj velik, da lahko dve državi uspevata“, nista mogli skriti dejstva, da Združene države predano delajo na omejevanju kitajske ekspanzije, medtem ko Peking izziva ameriško vodstvo po vsem svetu in to pogosto zelo uspešno.

Zato se obe velesili pretvarjata, da ne vidita končne namere druge strani, in pošiljata spravljiva sporočila, medtem ko se njuni poti razhajata. To dokazuje tudi dogovor z dolgo pričakovanega vrha obeh voditeljev.

Biden in Xi sta se dogovorila, da bosta državi delali na boju proti podnebnim spremembam, kar je bilo v bistvu že dogovorjeno. Nato sta Biden in Xi dogovorila, da bo Kitajska zatirala distribucijo droge fentanila v Ameriko, kar je vsekakor dolžnost vseh držav. Na pobudo ameriške strani in po mesecih zavračanja s strani Kitajske je bilo dogovorjeno, da bosta vojski nadaljevali prekinjeno komunikacijo in tako preprečili morebitne incidente, in na koncu sta se Biden in Xi strinjala, da bosta še naprej govorila.

/qpost/314936

Ameriško obuzdavanje Pekinga: Novi NATO pred obalami Kitajske in Severne Koreje

Piše: Armin SijamićOkršaj dve največji svetovni sili se zaostruje. Washington in Peking ne skrivata, da je njun cilj poraziti tekmeca, čeprav še vedno pozivata k sodelovanju. Stvari so šle tako daleč, da se razpravlja o prihodu Nata pred Kitajsko

V bistvu gre za sporazum z figami v žepih, oziroma ohranjanje odnosov le toliko, da se stvari ne izmaknejo nadzoru. Kitajski je jasno, da ameriška stran poskuša na kitajskem dvorišču ustvariti zavezništva in omejiti kitajski vpliv, Združenim državam pa je jasno, da Kitajska krepi in svojo moč kaže po vsem svetu.

Še pred tem so ameriški in kitajski uradniki govorili o tem, da je treba tekmovanje med velesilama spraviti pod nadzor, oziroma določiti pravila igre v spopadu dveh velikanov. Biden in Xi želita nadaljevati po tej poti, saj očitno ni idej, kako bi se lahko rivalski velesili mirno in v sodelovanju razvijali, medtem ko si ena drugi omejujeta dostop do visokih tehnologij, redkih mineralov, energentov in trgov.

To še posebej velja za članice APEC-a in za Indo-pacifiško regijo, ki postaja glavna pozornica za (nadzorovan) predvsem gospodarski spopad dveh največjih svetovnih velesil, stranske scene pa se raztezajo od vzhodne Evrope, preko Afrike in Bližnjega vzhoda, vse do najbolj oddaljenih delov Latinske Amerike, kjer se bodo preko posrednikov uporabljala vsa sredstva.

(Ne)predvidljivi odnosi

Vendar pa bi bilo napačno misliti, da se bosta velesili v celoti spopadli ali v celoti razšli. To je že prej pojasnila ameriška ministrica za finance Janet Yellen. Pravi, da se gradita dva gospodarska sistema, okoli Združenih držav in okoli Kitajske, ki včasih sodelujeta, včasih pa delujeta kot tekmeca.

/qpost/319363

Kitajska vizija sveta medtem ko vojne pretresajo Evropo in Bližnji vzhod

Napisal: Armin SijamićPobuda Pas in pot praznuje svojo desetletnico. Peking je 17. in 18. oktobra gostil delegacije iz več kot 130 držav, več kot dvajset voditeljev držav in vlad ter predstavnike tridesetih mednarodnih organizacij. Hkrati

Ne bi bilo napačno reči, da je vrh Bidna in Xija še ena potrditev oddaljevanja Združenih držav in Kitajske na nekaterih področjih, zlasti glede umetne inteligence in poskusov zagotavljanja dobavnih verig, ki bodo odvisne od njim zvestih zaveznikov.

Še ena potrditev, da se velesili pretirano ne obremenjujeta s politično korektnostjo in prijateljskimi odnosi med voditeljema v bližnji prihodnosti, je nova Bidenova izjava po vrhu, da je Xi diktator, kar se kitajskemu voditelju zagotovo ni dopadlo.

Zato bi se lahko tudi najpomembnejši del dogovora z vrha, da bosta voditelja in državi nadaljevala komunikacijo, spet omejil na željo, da ne pride do spopada vojsk, medtem ko politično vodstvo obeh držav dela na tem, da ekonomsko premaga nasprotnika. Morda pa lokacija vrha vendarle opisuje, kakšen odnos bosta imeli ti dve državi v bližnji prihodnosti.