Vukojičić in nervoza v sodni dvorani: Ko pravosodje izgubi kompas

Piše: Amina Čorbo-Zećo

Mladen Vukojičić se je rodil leta 1979 v Rogatici. Diplomiral je na Pravni fakulteti Univerze v Novem Sadu leta 2003, pravosodni izpit pa je opravil leta 2010 v Sarajevu. Po končani fakulteti je delal kot pripravnik na Osnovnem sodišču Sokolac, nato pa na Ministrstvu za notranje zadeve Republike srbske.

Julija 2014 je bil z Odločbo Visokega sodnega in tožilskega sveta imenovan za tožilca Kantonalnega tožilstva Kantona Sarajevo, 20. maja 2021 pa je postal tožilec Tožilstva Bosne in Hercegovine. Poleg tega Vukojičić deluje tudi kot izobraževalec v imenu Sveta Evrope za Bosno in Hercegovino na področju visokotehnološkega kriminala.

Vendar je Vukojičić postal znan po svoji vpletenosti v primer Dobrovoljačka, obtožnici, ki je bila prepisana iz Beograda in jo poleg Vukojičića podpisuje tudi glavni tožilec Milanko Kajganić. Primer Dobrovoljačka je bil že zaključen pred Haškim sodiščem, kjer je bilo po obsežnih preiskavah ugotovljeno, da je bila kolona 3. maja v Dobrovoljački ulici legitimna vojaška tarča. Prav tako sta sodišči na Dunaju in v Londonu prej zavrgli obtožbe, vključno s prijetjem Jovana Divjaka in Ejupa Ganića na podlagi tiralice iz Srbije. Kljub temu je bil ta primer ponovno odprt v BiH, v čemer mnogi pravniki vidijo poskus zgodovinskega revizionizma.

Na zadnjem naroku, ko je Slobodan Jakovljević pričal prek videopovezave iz Beograda, je Vukojičić pokazal vidno nervozo pred obrambo.

Odvetnica Mirna Avdibegović je večkrat vložila ugovore zaradi vprašanj, ki so bila ključna za razjasnitev dolžnosti priče v IV. korpusu, kar je očitno razjezilo tožilca. Medtem ko je obramba navajala protislovja in nasprotja, je Vukojičić migal z nogami, kar je jasno kazalo napetost v sodni dvorani.

Takšna dinamika poudarja pomen profesionalnega in objektivnega pristopa tožilstva – katerega dolžnost je ugotoviti resnico, ne pa je reinterpretirati pod političnimi ali čustvenimi pritiski. Vprašanje je, zakaj Tožilstvo BiH doslej ni podrobno analiziralo prejšnjih poskusov preganjanja obtoženih, vključno s stališči haaških tožilcev, ki so zavrnili dokaze, posredovane iz Beograda prek Banje Luke leta 2003.

Sodnik Braco Stupar, ki je odločal o potrditvi obtožnice, je zavrnil ugovore desetih obtoženih, čeprav obstaja sum, da gradiva pred odločitvijo sploh ni podrobno pregledal. S tem so bili heroji obrambe države BiH poslani na dolgoletno sojenje na sodnih klopeh, medtem ko javnost ni imela vpogleda v nove dokaze, prav tako ni bilo odziva pristojnih organov.

Še posebej zaskrbljujoč je način, kako Vukojičić in Tožilstvo obravnavata priče, kot je Milosav Gagović, nekdanji visoki častnik JLA, ki je bil v Haagu priča obrambe vojnih zločincev. Gagović je v pričanju pred sodiščem v Podgorici trdil, da se je "Sarajevo samo zaprlo", kar dodatno obremenjuje in politizira postopek.

Vse to kaže, da se primer Dobrovoljačka, namesto da bi razjasnil zgodovinske dogodke in zagotovil pravico, spreminja v proces zgodovinskega revizionizma, kjer se resnica izgublja v političnih in pravosodnih igrah.