Vučićeva vojna parada - enotnost na papirju, politična manipulacija v praksi

Piše: Prof. dr. Hazim Bašić, član Predsjedništva Kruga 99

Globalni varnostni izzivi, nestabilnost in vojne so privedli do podpisa sporazumov o vojaškem sodelovanju med državami v različnih delih sveta. Tako so bili nedavno sklenjeni sporazumi med Hrvaško, Kosovom in Albanijo, kasneje tudi med Hrvaško in Slovenijo, nato Srbijo in Madžarsko ter nedavno med Savdsko Arabijo in Pakistanom. Cilji takšnih sporazumov so običajno krepitev obrambnih zmogljivosti, sodelovanje na področju vojaške industrije, usposabljanje in skupne vaje, soočanje s hibridnimi grožnjami itd. V takšnem kontekstu je mogoče iskati del motivov za organizacijo vojaške parade v Srbiji. Srbska opozicija pa meni, da gre za režimski spin o zunanji nevarnosti in da režim dejansko potrebuje stalno nestabilnost in vzdušje ogroženosti države.

Splošno gledano, totalitarni in avtoritarni režimi pogosteje in obsežneje organizirajo vojaške parade (npr. bivša SZ, Severna Koreja, Kitajska, Rusija). Običajno je njihov cilj demonstracija moči, legitimizacija oblasti, mobilizacija prebivalstva in ustvarjanje podobe enotnosti in moči. Glede na naravo takšnih režimov ta močnostna rituala pošiljajo povzetek sporočila tipa: "država, vojska in oblast so eno in skupaj so nepremagljivi". Parade pogosto spremljajo množične koreografije, ideološki slogani in propagandni učinki. Tako je bila tudi ta parada poimenovana 'Moč enotnosti', pri čemer se pojem enotnosti lahko različno tolmači in problematizira.

Po drugi strani pa liberalno demokratične države redkeje organizirajo vojaške parade tega tipa, npr. večina zahodnih držav (ZDA, UK, Francija, Nemčija). Vojaške parade se organizirajo le ob posebnih priložnostih (državni prazniki, obletnice zmag v vojnah, proslave neodvisnosti). Na primer: 14. julij (Dan Bastilje v Franciji), Dan neodvisnosti 4. julij v ZDA (z manjšimi vojaškimi elementi), Dan zmage v UK itd. V liberalno demokratičnih družbah je cilj parad obeleževanje zgodovinskih dogodkov, izkazovanje časti vojakom, spominjanje na tradicijo, povzetek sporočila pa bi se lahko strnil v: "vojska je v službi državljanov in države", ne pa v službi ideologije.

V primeru Vučićeve vojaške parade analitiki menijo, da nima jasne zgodovinske utemeljitve, da ni obletnica kakšne velike zmage ali podoben datum. Vojaški analitiki menijo, da je format same parade predimenzioniran, kar se bo odrazilo na njene skupne stroške, o čemer se bo verjetno govorilo v prihodnjih dneh.

Nominalni povod za parado je Vučićev nedavno zasnovan praznik z obsežnim imenom: "Dan srbske enotnosti, svobode in narodne zastave". Prav naziv tega praznika in poskus njegove vsiljevanja bosanskim Srbom, ki s tem praznikom nimajo nobene zveze, je motiv za pisanje tega besedila. Z vidika Bosne in Hercegovine se tako praznik kot parada obravnavata v kontekstu ustvarjanja '(Vse)srbskega sveta', vse na podlagi fantomske Deklaracije iz leta 2024.

Sama parada, katere trajanje z pripravami se je raztegnilo na celih štirinajst dni, se odvija pet dni po razglašenem prazniku, v času globokih družbenih delitev in velikih protivladnih protestov. Proteste so začeli študenti z blokado fakultet in izhodom na ulice z zahtevo, da želijo boljšo, svobodno, demokratično državo, svobodne medije in svobodne volitve. Vendar pa so se študentski protesti izgubili v ideoloških imaginacijah in njihova moč po naravi stvari nenehno slabi. Zato se lahko meni, da je namen parade vendarle dominantno političen, notranji, z namenom dviga ugleda samega predsednika, pa tudi zastraševanja nepokornih državljanov.

Paradoksalno je, da prav poteze, ki jih izvaja Vučićev režim, prispevajo k temu, da v Srbiji ni ne enotnosti ne svobode, kar sta dve ključni besedi iz naziva novonaloženega praznika. Družba je ostro polarizirana, neenotna, in tudi sam Vučić vsakodnevno deli državljane na 'nas' in 'njih'. Prav tako se tradicionalna delitev na originalne in prekodrinske Srbe v zadnjih letih poglablja, celo z rastjo antagonizmov, za kar je ponovno kriv Vučićev režim. Spomnimo se, da je bil znaten delež udeležencev režimskega shoda v Sremski Mitrovici pripeljan iz Bosne. Prav tako je vse manj tudi svobode, dokler policija ali maskirani pretepači pretepajo in privajajo študente in državljane, dokler ne vdirajo na fakultete, s čimer rušijo avtonomijo Univerze.

Končno, del srbske javnosti problematizira tudi tretji element iz naziva Vučićevega praznika - zastavo. Namreč, menijo, da je zastava kompromitirana v vojnah devetdesetih, pa tudi s strani samega predsednika s dejanjem ogrinjanja na Skupščini ZN v času sprejemanja Resolucije o genocidu v Srebrenici. Tistega dne, v dvorani Skupščine ZN, v ušesih delegacij držav članic neštetokrat je odzvanjala beseda 'genocid', medtem ko se je med glasovanjem pred njihovimi očmi nahajala srbska zastava, ovita okoli predsednika. Del državljanov Srbije meni, da bi se ta zastava morala zamenjati z originalno zastavo iz časa Sretenjskega ustava.

Celoten odnos srbskega režima do Bosne in Hercegovine najbolje ponazarja nedavno obnašanje ministra za obrambo Bratislava Gašića, ki kot gost ni hotel vstati med intoniranjem državne himne v Banja Luki. Takšno obnašanje je kombinacija domačega in režimskega, strankarskega vzgoje.

Glede na to, da se Vučićev režim že dalj časa precej uspešno spopada s študentskimi protesti, bo zagotovo tudi ta dogodek našel pomembno mesto v njegovi spomladi napovedani knjigi z naslovom 'Kako sem premagal obarvano revolucijo'. Zmagovalci pišejo zgodovino.

Zanimivo je, da je bilo več zanimanja, analiz in reakcij v zvezi z vojaško parado na Hrvaškem kot v Bosni in Hercegovini. Na Hrvaškem je isti dan potekala manjša parada v okviru obeleževanja bitke za Vukovar. Bosanci bi morda pokazali zanimanje, če bi iz tiska vendarle izšla napovedana knjiga. To zanimanje seveda ne bi bilo povezano s knjigo.