Čas je, da Parlament BiH razveljavi samovoljo Schmidta in odpravi kaznivo dejanje 'nespoštovanje odločitev visokega predstavnika'!

Piše: Rasim Belko

Prvega julijskega dne 2023. je visoki predstavnik Christian Schmidt uvedel spremembe Kazenskega zakonika Bosne in Hercegovine, s čimer je dodal člen 203a in spremenil člen 239. S tem dejanjem je Schmidt uradno razglasil, da je kaznivo dejanje – neizvajanje njegovih odločitev. Brez predhodne politične razprave, brez javne legitimnosti in, kar je najpomembneje, brez ustavne pristojnosti za omejevanje zakonodajnih organov suverene države.

Dve leti kasneje izkušnje, ki smo jih pridobili skozi primer "Milorad Dodik" in oprostilno sodbo za Miloša Lukića, kažejo vso problematičnost tega dejanja. Uvedba kazenske odgovornosti za neizvajanje odločitev visokega predstavnika ni le pravno in politično sporno, ampak tudi nevarno za že tako krhek demokratični red Bosne in Hercegovine.

Schmidt je v svoji odločbi navedel, da "Zakon začne veljati začasno, dokler ga Parlamentarna skupščina BiH ne sprejme v isti obliki, brez sprememb in dopolnil". S tem je dejansko poskušal prepovedati izvoljenim predstavnikom državljanov, da uporabijo svojo ustavno pravico – pravico do zakonodajnega delovanja, do razpravljanja, spreminjanja, zavračanja in sprejemanja zakonov. Vendar Schmidtov mandat mu ne daje pooblastila, da bi suspendiral voljo Parlamentarne skupščine BiH. Ustava BiH, čeprav pomanjkljiva, še vedno določa, da je zakonodajna oblast izključno v rokah domačih institucij.

Če ta odločba ne bo dana ad acta, lahko njene posledice postanejo še nevarnejše. Pravosodna praksa v BiH je že globoko kontaminirana s političnimi vplivi, ohranitev Schmidtove odločbe pa pušča prostor za sodni pregon vseh, ki se ne strinjajo z enoumjem, ki prihaja iz Ureda visokega predstavnika. OHR v sedanji obliki vse bolj izgublja nevtralnost, vse pogosteje pa se ga dojema kot politično orodje v rokah hegemonističnih interesov iz regije – še posebej, ko govorimo o grožnjah z uveljavitvijo volilnega zakona, skrojenega v Zagrebu in zahodni Hercegovini.

Če bi se Schmidt ob koncu svojega mandata odločil, da še enkrat poseže po bonskih pooblastilih in nametne takšen volilni zakon – kakšne posledice bi nosili politiki iz bošnjaškega in probosanskega bloka, ki bi mu nasprotovali? Koliko izmed njih bi se, kot danes Milorad Dodik, znašlo pod obtožnicami? Kaj bi ostalo od svobode političnega delovanja, če postane kaznivo, če se ne strinjaš z odločitvijo tujega diplomata?

V tem kontekstu odstranitev Schmidtove odločbe ni več vprašanje politične muhe – to je demokratična nujnost.

In ta nujnost bi morala združiti notranje politične akterje in jim pomagati, da skupaj rešijo sodno meč nad glavami. Prevedeno, enako srbski, hrvaški in bošnjaški, pa tudi politiki iz državljanskega bloka imajo razloge, da skupaj skozi Parlament BiH izglasujejo "NE" samovolji Christiana Schmidta. Kajti geopolitične, pa tudi regionalne okoliščine se spreminjajo. Obstaja tudi možnost spremembe samega visokega predstavnika, in če ne želimo postati država, v kateri se milijarde porabijo za izvoljene uradnike, odločitve pa kreira namestnik, je čas za ukrepanje.

Kajti Parlamentarna skupščina BiH ima polno kapaciteto, v skladu z Ustavo in poslovnikom, da to odločbo preuči, spremeni ali popolnoma ukine. Ne glede na to, kaj o tem piše Schmidt v svoji odločbi. V nasprotnem primeru bi kmalu lahko pričakovali val obtožnic, ki nimajo nekega smisla. Kajti država, ki preganja politične predstavnike, ki delujejo v okviru institucij sistema, Ustave in zakonov, je zagotovo bližje nekemu afriškemu plemenskemu paktu kot Evropski uniji.

Zato je čas, da se Schmidtova intervencija, ne samo pravno, ampak tudi politično, umakne iz pravnega reda Bosne in Hercegovine. Kajti tisto, kar ni rezultat notranjega političnega dogovora, ampak tuji dekret, ne more služiti kot temelj demokracije in napredka.

To ve Dodik, zato mu mora Sarajevo ponuditi takšno rešitev. V nasprotnem primeru bodo nastradali tako tisti v Sarajevu kot tisti v Banjaluki, odvisno od geopolitičnih vetrov. Sistem, v katerem je politična svoboda delovanja omejena z dekretom starega namestnika, nima niti najmanjše možnosti integracije v Unijo, kjer sta vladavina prava in demokracija primarni.