Čas je, da po dženazi 11. julija v Srebrenici prespi več tisoč patriotov, da preučimo pogum zločinskih umov!

Piše: Rasim Belko

Včeraj so v Srebrenici obeležili trideseto obletnico genocida. Tri desetletja od krvavega julija 1995, ko so zveri v človeški obliki v samo nekaj dneh pobili več kot osem tisoč moških in dečkov samo zato, ker so bili muslimani, Bošnjaki, ljudje z imeni in priimki, ki so motili etnično čisto ‘srbski svet’. Tri desetletja najtemnejšega poglavja v zgodovini Evrope po drugi svetovni vojni. In gle ironije – še vedno se, 30 let kasneje, soočamo z istim zlom, istimi metodami, istim bolnim mentalitetom.

Postaja namreč praksa, da po komemoraciji, dženazi in programu v Potočarih – zvečer, v istem mestu smrti, srbski nacionalisti, s pomočjo Srbske pravoslavne cerkve, priredijo svoje pijane seanse, predvajajo četniške pesmi, okrasijo lokale in avtomobile s srbskimi zastavami in ikonografijo vojaških zločincev. Vzdolž in počez, od gostiln do zasebnih srečanj, poteka ritual nacionalističkega divjanja, kot sporočilo: „Mi smo tukaj gospodarji, vi pa le začasni gostje svojih mrtvih.“

In tu pridemo do ključnega vprašanja. Medtem ko na eni strani polagamo rože in molimo, na drugi strani spet sanjajo o novih klanjih. Medtem ko odhajajo kolone objokanih mater, preživelih taboriščnikov in potomcev, pa tudi vseh, ki pridejo v Srebrenico izrazit spoštovanje, po opravljeni svoji človeški, civilizacijski in bošnjaški dolžnosti – pridejo nočni jezdeci teme. In nihče, resnično nihče jim ne stopi na pot.

Država, sistem? Jalovo in strahopetno (ne)poskuša. Tisti, ki pišejo sporočila? Ta njihova zmešnjava že dolgo nabira prah po predalih tožilstev in arhivih OHR-ja. Leta gledamo isto predstavo: obsojamo, izražamo zaskrbljenost, napovedujemo kazenske ovadbe – in nič. Nula. Ni enega samega resnega odgovora.

Zato se sprašujem, in sprašujem tudi vas: Ali lahko mi, Bošnjaki, Bosanci in Hercegovci, ki s spoštovanjem in pijetetom prihajamo 11. julija v Srebrenico, organiziramo, da ostanemo? Da nas v Potočarih in Srebrenici to noč ostane tri, pet, deset tisoč? Da zagotovimo, da se nikoli več ne morejo odvijati te četniške orgije? Da se ne vračamo v avtobuse in avtomobile takoj, ko sonce zaide, ampak da gradimo svojo pravico do prisotnosti, do varnosti in do dostojanstva?

Da vidimo, kdo so ti volkovi, kdo so ti Turki in kakšen je ta performans zla!

Ker očitno – od drugih ni pomoči.

Čas je, da prenehamo biti le enodnevni obiskovalci lastnih ran. Čas je, da se organiziramo, da nas bo na tisoče, ki bodo ostali, prespali, bdeli, hodili po ulicah mesta, ki pripada tudi našim mrtvim in našim živim. Da se naredijo taborišča, da mladina ne gre domov, dokler četniška pesem ne utihne.

Dokler se umikamo v mrak, bodo oni nadaljevali svoje bolne zabave. Dokler čakamo, da to reši neka institucija, neka mednarodna skupnost, neki visoki predstavnik ali neko tožilstvo, nas bodo provocirali, pljuvali, poniževali in igrali kolo po naši kostnici.

To vprašanje ni več le vprašanje dostojanstva, ampak vprašanje preživetja kulture spomina. Če ne bomo mi – ne bo nihče. Če ne bomo mi, vse te solze v Potočarih bodo postale folklora, dženaze pa statistika.

Dovolj je bilo sporočil. Dovolj je bilo sožalja. Čas je za resno, organizirano, odgovorno prisotnost. Čas je, da se Srebrenice 11. julija ne zapusti po dženazi. Čas je, da je luč močnejša od teme.

Če ne bomo mi – bodo zlotvorji.

In takrat ne bo več nikogar, ki bi se spominjal.