Visoki predstavnik kot varuh preteklosti ali vizionar prihodnosti

Za NAP piše: Prof. dr. Hazim Bašić, član Predsjedništva Kruga 99

Paradoks stabilnosti in disfunkcionalnosti

Visoki predstavnik Christian Schmidt je ob govoru v Daytonu ob 30. obletnici podpisa mirovnega sporazuma natančno odražal mednarodno politiko do Bosne in Hercegovine: veliko besed o stabilnosti, malo o pravičnosti in demokraciji. Ponovno je bilo potrjeno, da se BiH namesto resnične transformacije v državo državljanov, demokratično državo, ohranja v statusu zamrznjene etnične konstrukcije iz leta 1995. Brani obstoječo etnično arhitekturo, brez njene resnične funkcionalnosti, in zavrača možnost države državljanov kot "nerealno". Vendar Schmidt ni sam v tem stališču. Njegov govor se sklada s širšo matriko političnega pritiska iz sosednjih držav – Srbije in Hrvaške, ki že leta delujeta na tem, da Bosna in Hercegovina ne bi prerasla daytonski okvir.

Schmidt Daytonski mirovni sporazum imenuje "edinstven" in "živ dokument", ki je prinesel mir, pa tudi "funkcionalno demokracijo". To je vprašljiva trditev. Dayton je sicer prinesel konec vojne, vendar je njegova ustavna struktura institucionalizirala etnični princip, obravnavala vse državljane, vključno s t.i. 'konstitutivnimi', kot manjvredne. Izmišljen termin "funkcionalna demokracija" je retorični konstrukt, ki zanemarja sodbe Evropskega sodišča za človekove pravice (ESČP) in nenehno blokado institucij.

Ohranjanje daytonskega okvira namesto poti k državi državljanov

V enem delu svojega govora Schmidt izjavlja: "Če ne gledamo na multietnično ureditev Bosne in Hercegovine in pričakujemo, da bo to država državljanov, ne bomo dolgoročno uspešni."

Ta stavek razkriva temeljni problem. Namesto da bi spodbujal evolucijo Ustave BiH iz mirovnega dokumenta v sodobno ustavo z enako pravno zaščito za vse državljane, Schmidt očitno meni, da je država državljanov grožnja stabilnosti, ne pa njen cilj. To ni le politični oportunizem, ampak tudi izdaja vrednot, na katerih temeljijo sodobne evropske demokracije. S tem stališčem, pa tudi s svojimi dejanji, kaže ne le odsotnost volje za spodbujanje transformacije sistema, ampak tudi jasno nasprotovanje modelu države državljanov.

Njegovo stališče je odmev narativa, ki ustreza Zagrebu in Beogradu, režimom, ki želijo Bosno in Hercegovino ohraniti kot trajno odprto vprašanje, državo, katere suverenost se zlahka spodkopava prav zaradi njene notranje ustavne zasnove. Država državljanov bi pomenila konec mentorske, paternalistične in hegemonistične drže, ki jo Srbija in Hrvaška izvajata do entitet in narodov v BiH, ter dokončno zaprtje poglavja vojne logike iz devetdesetih let.

Ofenziva Zagreba proti Bruslju in Washingtonu se že leta nanaša na eno stvar: ponovno opredelitev volilnega zakona v BiH tako, da "legitimno predstavljanje" postane zakonska norma. Hrvaška vztraja pri modelu, ki zagotavlja HDZ-ju BiH večno oblast skozi etnično ekskluziven okvir. Ta politika je v nasprotju s sodbami ESČP, pa tudi s samimi evropskimi standardi.

V tem kontekstu je treba brati tudi Schmidtovo izjavo: "Izvolitev hrvaškega člana Predsedstva je del te težave..." Kaj pa natančno pomeni "težava"? Z nekritičnim sprejemanjem in uporabo izmišljenega pojma t.i. 'hrvaškega vprašanja', se visoki predstavnik postavlja v funkcijo HDZ-ja BiH. Težava je v tem, da eden od članov Predsedstva BiH ni iz HDZ-ja. Schmidt s tem sprejema logiko, po kateri ima en politični subjekt monopol nad celotnim narodom. Demokratična logika, da voliš politične predstavnike kot državljan, ne pa kot pripadnik kolektiva, je tukaj diskvalificirana kot nevarna in "nerealna".

Na drugi strani režim v Srbiji uporablja RS kot instrument geopolitičnega vpliva, M. Dodiku redno narekuje politike, ki razgrajujejo državo Bosno in Hercegovino. V tem kontekstu Schmidtova izjava: "Nekateri neodgovorni ljudje iz enega od dveh entitetov, vendar nikakor celotnega entiteta..." zamegljuje trenutne grožnje stabilnosti. S tem visoki predstavnik zmanjšuje sistemsko naravo političnega separatizma v RS, ki ni incident, ampak strateška smer, ki jo upravljata Beograd in Moskva. In kar je še nevarneje, ta sistem označuje kot "demokratični pluralizem". To je normalizacija uničenja in relativizacija odgovornosti.

Schmidtova pasivnost kot politika

Schmidt je v svojem govoru dejal: "Prizadevam si, da bom zadnji visoki predstavnik" (kar je želja tudi vseh državljanov Bosne in Hercegovine, saj bi to pomenilo, da je daytonski red doživel transformacijo v državo vladavine prava). Če pa pri tem ne omenimo pogoja za zaprtje urada OHR, znanega kot '5+2', je ta stavek najnevarnejši del govora. Umik mednarodne skupnosti iz BiH v trenutku, ko se njen ustavni red najbolj zanika, pomeni prepuščanje države silam, ki so se že izkazale kot pripravljene na uničenje. Če bo zadnji visoki predstavnik zapustil BiH brez implementacije sodb ESČP, brez deblokade institucij, brez zaščite državnih mehanizmov pred entitetnim rušenjem, potem to ne bo konec misije, ampak njen poraz.

Schmidt ima mandat za zaščito Ustave BiH in vladavine prava. To je sam priznal: "Morate spoštovati tisto, kar piše v originalnem sporazumu, vključno z Ustavnim sodiščem BiH, pa tudi z visokim predstavnikom in njegovimi pooblastili." Vendar pa tisto, kar poudarja v teoriji, s svojo neodločnostjo v praksi ne brani. Njegovo delo ne odvrača napadov na državo, ampak jih relativizira, kot na primer, ko pravi, da ima BiH "napredek v demokraciji", ker pač obstajajo različna mnenja znotraj RS.

Schmidtov govor v Daytonu ne ponuja resnične vizije transformacije Bosne in Hercegovine v funkcionalno, državljansko državo, pripravljeno na EU integracije. Namesto tega potrjuje status quo, s čimer državljanom ne pošilja sporočil upanja in enakosti. Trditev, da državljanska enakost lahko ogrozi stabilnost, je globoko napačna in kontraproduktivna sporočilo za državo, ki si želi evropske prihodnosti.

Zakaj Schmidt ni predstavil vizije, kako lahko BiH evolvira v državo vseh njenih državljanov, kot to nalaga člen II Ustave Bosne in Hercegovine, ki Konvencijo o človekovih pravicah postavlja nad vsako drugo pravico? Schmidt, zavestno ali nezavedno, deluje kot posrednik politike Beograda in Zagreba. Je njegovo zavračanje državljanskega modela administrativna napaka ali strateško pozicioniranje? Državljanska država ni utopija, ampak evropski standard. Kdor tega ne razume, ne more biti zaveznik BiH na njeni evropski poti. Bosna in Hercegovina ne more v EU kot plemenska zveza, v Unijo ne vstopajo etnične skupine, ampak država in državljani kot celota. Tisti, ki želijo preprečiti Bosni in Hercegovini, da postane državljanska država, dolgoročno ne delajo za mir.