Verbalni spori in dejanski dogovor: Kaj se skriva za Dodikovim in Trojkinim političnim cirkusom

Piše: Amina Čorbo-Zećo

Sredi vsakodnevnih političnih napetosti v Bosni in Hercegovini postaja vse bolj legitimno vprašanje, ali se za kulisami odvija nekakšen neformalen dogovor med Trojko (SDP, NiP, Naša stranka) in Miloradom Dodikom?

Morda zveni nelogično, kot teorija zarote, vendar postaja situacija v Bosni in Hercegovini vse bolj nesmiselna in nevzdržna.

Na površju smo priča verbalnim sporom, dramatičnim izjavam in obtožbam. Dovolj je poslušati Elmedina Konakovića, Zukana Heleza, Denisa Bećirovića, a ko natančno pogledamo dejansko razmerje moči in konkretne politične poteze, prevladuje vtis, da se dejansko malo dogaja.

Dodik že vrsto let sistematično gradi vzporedne institucije v entiteti Republika srbska, odprto zanika odločitve Ustavnega sodišča BiH, ignorira zakone in grozi z odcepitvijo.

In medtem ko je bilo to do zdaj spremljano z odzivi iz Sarajeva, danes iz Trojke skorajda ni resnega odgovora razen pozivov k mirnosti in izogibanju incidentom, z zaključkom, da bo Dodik aretiran. Čas pa neusmiljeno teče.

Takšen pristop odpira prostor za dvom, da se, zavestno ali nezavedno, vstopa v politični aranžma, v katerem Dodik dobi prostor za realizacijo modela samostojne RS, skozi zakonodajno, sodno in izvršno kontrolo znotraj entitete, medtem ko Trojka ohranja položaje na državni ravni, se izogiba konfliktom in mednarodni skupnosti "prodaja" zgodbo o stabilnosti in politični modrosti.

Na ta način se javnosti ponuja obmana. Dodik svojim volivcem kaže, da RS "deluje kot država", brez vmešavanja Sarajeva, Trojka pa svojim volivcem razlaga, da je "storila vse, da ne pride do konflikta" in da je ohranila mir in red.

In kakšen je rezultat vsega tega. Institucije BiH vse bolj izgubljajo avtoriteto v entiteti RS, hkrati pa se domači in tuji javnosti postreže iluzija politične stabilnosti. Ta strategija "mirne kapitulacije" deluje kot poskus, da se kriza potisne pod preprogo, medtem ko se de facto prepušča Dodiku nadzor nad ozemljem, zakoni in narativom.

Ne smemo izključiti možnosti, da se takšen model dopade tudi mednarodni skupnosti, ki je vse bolj naklonjena "menedžerskem" pristopu h krizi brez eksplozij, brez vojne, brez velikih naslovov v svetovnih medijih. Dokler se ne strelja, je vse pod nadzorom. Da institucije propadajo, pa se lažje argumentira kot "notranje vprašanje BiH".

Če je to nova paradigma političnega delovanja v BiH, verbalna galama brez konkretne odgovornosti, potem resnično vstopamo v fazo, kjer se formalno priznava tisto, kar Dodik že vrsto let poskuša vsiliti, da državne institucije nimajo resnične oblasti v RS.

Čas bo pokazal, ali gre za minljivo politično slabost ali za tiho, dolgoročno delitev države s prešutnim soglasjem vseh akterjev, ki jim je bolj mar za lastne fotelje kot za ustavni red.

Ker, po navedbah več mojih virov, SIPA nikoli ni resno obravnavala aretacije Milorada Dodika. Vse je, očitno, bila laž. Javna predstava.

Kot bi politiki iz Trojke iz literature brali samo Dobrico Ćosića – in resno sprejeli njegovo "priporočilo": "Lažite domiselno. Laž je naša resnica."