Velika talačka kriza v Bosni in Hercegovini

Napisal: Dr. sc. Enver Išerić

Jemanje talcev je eden od načinov delovanja terorističnih organizacij, ki z uporabo nasilja in grožnjo z nasiljem zastrašujejo oblast in družbo, da bi dosegli določene cilje (politične, verske ali ideološke). Bosna in Hercegovina se je uspela obraniti pred precej močnejšimi napadalci, ki so izvedli agresijo z namenom delitve njenega ozemlja, najštevilčnejši narod Bošnjake pa bi s pobijanjem in razseljevanjem zmanjšali na zanje sprejemljivo mero.

To se je dogajalo z organiziranim in sistematičnim delovanjem državnih struktur, ki so jim pomagale določene sile iz Bosne in Hercegovine, pri čemer so bila storjena vojna hudodelstva, hudodelstva zoper človečnost in genocid.

Po skoraj štiriletnem vojnem času je postalo jasno, da teh ciljev ni mogoče zlahka doseči, zato je s posredovanjem mednarodne skupnosti bil sklenjen Daytonski mirovni sporazum med Srbijo, Hrvaško in Bosno in Hercegovino. S tem sporazumom so se podpisnice zavezale, da bodo druga drugo priznale kot neodvisni in suvereni državi. Ta sporazum je ustavil pobijanje in uničevanje ter je bil z navdušenjem sprejet pri državljanih Bosne in Hercegovine. Njegov sestavni del je tudi Ustava Bosne in Hercegovine, ki ureja vprašanje organizacije in delovanja njenih organov.

Prav ta del Daytonskega mirovnega sporazuma tisti, ki so izvedli napad na Bosno in Hercegovino, uporabljajo kot vzvode ali mehanizme, da celotno Bosno in Hercegovino, oziroma njene državljane, držijo kot talce.

Ta talaška kriza, v kateri se nahajamo kot družba, traja polnih 29 let in jo lahko svobodno štejemo za eno največjih in najdaljših talaških kriz v zgodovini človeštva. Politične organizacije, ki so zastopane v državnih organih Bosne in Hercegovine, ne samo da uporabljajo mehanizme blokad, ampak delujejo tudi povsem nezakonito in protiustavno, nenehno grozijo samemu obstoju države in zastrašujejo državljane, ter tako izvajajo pritisk na svoje koalicijske partnerje v oblasti, pa tudi na mednarodno skupnost, da bi dosegli svoje prejšnje vojne cilje.

Mednarodna skupnost je ves čas menila, da je sprejemljivo izpolnjevati zahteve „ابطeljev“, ki državo in njene državljane držijo kot talce, da bi se „talaška kriza“ končala in da bi družba končno šla naprej. To bi praktično pomenilo izgradnjo funkcionalne države, v kateri se vsi državljani obravnavajo na enak način in v kateri zakoni niso ne v korist, ne v škodo določenih državljanov, ter funkcionalno in nepristransko sodstvo.

Vendar pa tisti, ki izvajajo teroriziranje državljanov in ki celotno državo držijo kot talca, vedno znova, potem ko bi bili izpolnjeni vsi ali del njihovih zahtev, ponovno postavijo nove in za državo Bosno in Hercegovino nevarnejše zahteve.

Domače politične sile, ki so se zavzemale za ohranitev celovitosti in suverenosti Bosne in Hercegovine, so se tem zahtevam upirale in poskušale talcem dostaviti hrano, zrak in vodo, kar pomeni, da so poskušale zagotoviti vsaj kolikor toliko delovanje institucij. Toda z vzpostavitvijo oblasti po volitvah leta 2022 SNSD in HDZ kot stranki, ki sta videli odlično priložnost za uresničitev svojih „večnih želja“, postavljata zahteve trojici, oziroma svojim koalicijskim partnerjem, za realizacijo svojih zahtev, vse pod izgovorom izpolnjevanja 14 prioritet za pristop Bosne in Hercegovine k Evropski uniji.

Gre za tako imenovano legitimno predstavljanje, pri izboru članov Predsedstva Bosne in Hercegovine, državnemu premoženju, ki bi ga bilo treba odvzeti državi in dodeliti entitetam, tujim sodnikom v Ustavnem sodišču, ki jih je treba zamenjati z domačimi ob uvedbi mehanizma etničnega glasovanja v Ustavnem sodišču, in nadaljnji delitvi energetskih virov po entitetni oziroma etnični osnovi.

In vsi ti zahtevki bi bili izpolnjeni, da bi se „talci osvobodili“, v resnici pa bi šele takrat bil ogrožen njihov sam obstoj, vendar so predstavniki mednarodne skupnosti, ki jim oblast, funkcije in položaji niso zameglili oči, videli, o čem gre, in to so ustavili. Kot nas obveščajo mediji, se „ابطelji“ in njihovi pomočniki ne predajo, ampak še naprej delajo na realizaciji svojih ciljev.

Najboljši primer za to je prizadevanje Vlade Federacije Bosne in Hercegovine, da s spremembami Statuta BH-Gasa ustanovi svojo podružnico v Mostarju, ta podružnica pa bi izvajala projekt plinovoda „Južna interkonekcija“. To ni nič drugega kot izpolnjevanje pogojev Dragana Čovića za ustanovitev podjetja, ki ga bodo vodili samo Hrvati. Zakaj v podjetjih, ki so v lasti Federacije, in teh je veliko, v strukturi zaposlenih, pa tudi v upravljavskih strukturah, ni spoštovan ustavni princip sorazmerne zastopanosti, s čimer bi se pokazalo, da ta podjetja niso samo bošnjaška ali hrvaška ali srbska. Odgovor vsi poznamo, najbolje pa ga poznajo tisti, ki ta podjetja vodijo in jim povzročajo ogromne izgube.

Mednarodna skupnost se, zavedajoč se vsega navedenega, okoli abteljev začenja zategovati obroč, vendar oni („ابطelji“) še naprej grozijo. In ne smemo jih podcenjevati. Takrat, ko so v močnem obroču, so najbolj nevarni in pripravljeni na vse.

Tako je tudi po tem, ko je predsedujoči Predsedstva Bosne in Hercegovine Denis Bećirović pozval NATO, naj Bosni in Hercegovini podeli status kandidatke v tej organizaciji, nanj usmerjena salva žalitev, češ da deluje nezakonito in da Republika srbska ni dala soglasja za članstvo.

Oni, uradniki Republike srbske, nam poskušajo podtakniti lažno trditev, da se o tem entiteti kaj sprašujeta. Entiteti s tem nimata nobene zveze. Nasprotno, vsi organi Bosne in Hercegovine (Parlamentarna skupščina, Svet ministrov in Predsedstvo) so po Zakonu o obrambi dolžni delati na izpolnjevanju pogojev za članstvo Bosne in Hercegovine v zvezi NATO. Nobenih dodatnih odločitev kogarkoli ni potrebnih. To je preprosto zakonska obveznost.

In na koncu, z sprejetjem Resolucije o genocidu v Srebrenici s strani Generalne skupščine Združenih narodov, se bodo odprle možnosti za končanje te, za državljane Bosne in Hercegovine, nevzdržne talaške krize, do takrat pa morajo politične sile, ki jim je mar za ohranitev države, utrditi svoje vrste, doseči potrebno stopnjo enotnosti in soglasja o najpomembnejših vprašanjih ter določiti rdeče črte, ki jih nihče ne bo smel prestopiti.