Veličanje 'Herceg-Bosne' in gnile laži: Je Čović ponosen na UZP, pokolj v Ahmićih in rušenje Starega mostu v Mostarju?

Piše: Delvin Kovač

Bodimo ponosni na vsak dan delovanja Hrvaške republike Herceg-Bosne, na vse dobro, kar je iz nje zraslo, saj tam, kjer ni bilo njenega organiziranega delovanja, je bil hrvaški narod razseljen, vsa njegova pričevanja pa uničena in sežgana.

Te fašistične izmišljotine smo imeli včeraj priložnost slišati od vodje HDZ BiH Dragana Čovića, katerega besede bom takoj na začetku popravil in preoblikoval: tam, kjer ni bilo organiziranega delovanja tako imenovane Herceg-Bosne, bošnjaški narod ni bil razseljen, mučen in pobit, vsa njegova pričevanja pa niso bila uničena in sežgana.

Iz Čovićevih besed bi nevedni lahko sklepali, da je tako imenovana Herceg-Bosna resnično prinesla veliko dobrega. Toda kakšnega dobrega je lahko deležno nekaj, kar je bilo obsojeno kot združeni zločinski podvig (UZP), nekaj, v imenu česar se je prelivala nedolžna kri Bošnjakov in v imenu česar so bili živi sežgani muslimani samo zaradi svojega imena in vere?

Na mnoga vprašanja nam je Čović sicer ostal dolžan odgovor, in to so le nekatera izmed njih:

- Je ponosen na rušenje hercegovskega dragulja, zgrajenega v šestnajstem stoletju – Starega mostu v Mostarju, ki ga je iz okoliških hribov izvedel Hrvaški svet za obrambo (HVO)?

- Je ponosen na pokol v Ahmićih nad 116 bošnjaškimi civilisti, ki ga je prav tako izvedel HVO?

- Je ponosen na masakr v Stupnem Dolu pri Varešu, kjer je HVO pobil 38 bošnjaških civilistov, od katerih je 11 sežgal žive?

- Je ponosen na 111 let zapora, izrečenih haaški šestorici za UZP?

- Je ponosen na besede vojnega zločinca in haaškega obsojenca Daria Kordića, da bi ponovil vse, za kar je bil obsojen?

- Je ponosen na desetine koncentracijskih taborišč, v katerih so vojaki HVO neusmiljeno psihično in fizično maltretirali in ubijali bošnjaške civiliste?

- Je ponosen, da je leta 1993. kot generalni direktor mostarskega podjetja „Soko“ na prisilno delo pripeljal bošnjaške ujetnike iz zloglasnega HVO-jevega taborišča Heliodrom?

- Je ponosen, da je njegov „stolpni grad“ Mostar še vedno precej poln ruševin, in to zaradi projektilov HVO-ja?

- Je ponosen na kulturocid in urbicid, pri katerem je v režiji HVO-ja poškodovanih, porušenih, sežganih na tisoče hiš, zgradb, mošej, pokopališč, spomenikov in številnih drugih objektov?

- Mu je žal, da je propadel načrt Franja Tuđmana, da bi zločinska tvorba t.i. Herceg-Bosne bila pripojena Republiki Hrvaški?

Fašistična izjava vodje HDZ BiH je nekako nepričakovano minila pod radarjem javnosti BiH. V ospredje se je včeraj prebila novica o sodbi Evropskega sodišča za človekove pravice v Strasbourgu po apelaciji Slavena Kovačevića. In tu so morda politiki iz probosanskega/probošnjaškega/domoljubnega spektra pomislili, da se lahko izvlečejo zaradi svoje neodzivnosti na nesmiselne trditve, ki jih je samozvani Evropejec včeraj ponosno izrekel v Mostarju in Grudah.

Tako kot večina političnih strank ni reagirala niti na nedavne resne grožnje, ki jih je na račun Bosne in Hercegovine izrekel ruski veleposlanik Igor Kalabuhov zaradi obiska članov Predsedstva BiH Željka Komšića in Denisa Bećirovića v Kijevu, je večina ostala nema tudi na Čovićevo hvalisanje paradržavne tvorbe. A od tistih, ki so nemi prešuteli Dodikovo psovanje genocida in poveličevanje vojnih zločincev, nismo mogli pričakovati nič bistveno drugačnega, kot da tako postopajo tudi v primeru Čovića. Kajti Trojka v trdnem objemu drži položaje, ki si jih, prav brez Čovića in Dodika, nikoli ne bi pridobili.

Spomnimo se, da je Čović instruiral svoje poslušnice – predsednico FBiH Lidijo Bradaro in zvezno ministrico Sanjo Vlaisavljević, da v javnost plasirata tezo o rehabilitaciji vojnih zločincev po odsluženi zaporni kazni, s čimer je poskušal otipati utrip javnosti v Federaciji BiH. Toda obe sta naleteli na oster odpor javnosti, čeprav ne ravno pri svojih partnerjih iz Trojke, ki jima je popolnoma vseeno, kakšne neumnosti imajo v načrtu „izstreliti“ njuni partnerja Čović in Dodik. Ni jim namreč niti na kraj pameti prišlo, da bi sprožili zamenjavo Bradare in Vlaisavljević. A zahtevkov, da bi to presekal z bonskimi pooblastili, je bilo na Urad visokega predstavnika (OHR), vendar je tudi Christian Schmidt ostal gluh. Čovićeva Bradara in Vlaisavljević, kot vsi iz Trojke, še vedno trdno sedita na svojih udobnih foteljih.

Na Trojkino servilnost do partnerjev iz HDZ BiH in SNSD od oktobra lani smo se nekako navadili, toda nekoliko skrb vzbujajoč je izostanek reakcije mednarodnega dejavnika, ki se tako goreče zavzema za evroatlantsko pot in demokratične vrednote Bosne in Hercegovine. Toda, če upoštevamo, da Združene države Amerike in Evropska unija za resnega partnerja v pogovorih o zelo resnih vprašanjih, ki zadevajo prihodnost Bosne in Hercegovine, vidita tudi rušitelja vsega bosanskohercegovskega Milorada Dodika in usmerjenega v herceg-bosansko usmerjenega Dragana Čovića, potem vsako čudenje zaradi neodzivnosti „zahodnjakov“ nima več nobenega smisla.

Pred kratkim smo imeli priložnost videti tudi video, na katerem HVO leta 1993. ruši Stari most v Mostarju. Na koncu še eno vprašanje za Čovića – si ga je morda ogledal ob kokicah in pivu?