Zunanja politika brez države: Čović pred kamerami, Bosna in Hercegovina brez besed!

Piše: Amina Čorbo-Zećo

Kako Hrvaška vidi odnos z Bosno in Hercegovino, pogosto spremljamo med različnimi "vdori" tamkajšnjih uradnikov na območje BiH, pa tudi med prirejanjem različnih srečanj, na katerih se kristalno jasno vidi, kaj želi Hrvaška.

Prav danes je tako predsednik Hrvaškega narodnega sabora (HNS) Dragan Čović pokazal svojo sposobnost za obredna politična srečanja, ki pa so lahko zelo nevarna! Srečal se je s podpredsednikoma vlade Republike Hrvaške, ministroma Butkovićem in Bačićem.

Z njim na srečanju "tako obrobno" so se udeležili tudi poslanka v poslanski zbornici Parlamentarne skupščine BiH Darijana Filipović, ministrica za promet in komunikacije v vladi Federacije BiH Andrijana Katić, državni sekretar Središnega državnega urada za Hrvate izven Republike Hrvaške Zvonko
Milas, župan Mostarja Mario Kordić ter direktor JP HT Eronet d.o.o. Goran Kraljević.

Tema: "nadaljnje infrastrukturno povezovanje" in "gospodarski napredek". Na prvi pogled – pomembno in obetavno. Na drugi – kaže, koliko HNS pogosto zamenjuje rituale z resnično politiko, in to na škodo države Bosne in Hercegovine.

Težava je v sami naravi stvari, HNS ni državna institucija. Ne more pogajati ali sklepati sporazumov v imenu BiH, niti ne vodi nacionalne zunanje politike. A prav to se implicitno sugerira na tovrstnih srečanjih. Predsednik Čović, čeprav "legitimni politični predstavnik" Hrvatov v BiH, na teh srečanjih deluje, kot da vodi zunanjo politiko, usklajuje "strateške projekte" in infrastrukturne pobude, medtem ko državne institucije BiH ostajajo ob strani.

Še bolj problematično je, da se vse to dogaja pod okriljem retorike o "gospodarskem razvoju in prostorskem urejanju", medtem ko pristojni za takšne politike in projekte molčijo.

V resnici prava infrastruktura, državna koordinacija in enakomeren razvoj za vse državljane BiH še vedno stojijo v mestu. Z novimi cestami in projekti tukaj ne rešujejo sistemskih problemov, postajajo simbol političnega vpliva in medijske vidnosti. Čović in HNS tako krepita svoj politični profil, medtem ko državljani, tako Hrvati kot pripadniki drugih narodov, ostajajo v senci teh "pobud".

Ti srečanja niso novost, čeprav so predstavljeni kot partnerski in strateški, dejansko potrjujejo vzporedno politično linijo, ki lahko zmede mednarodne partnerje in ustvari vtis, da v BiH obstaja avtonomna hrvaška zunanja politika. To je nevarno, saj nadomešča odgovornost države za koordinacijo in razvoj strateških projektov.

Rituali in PR-srečanja niso nadomestilo za državne institucije, diplomatski in infrastrukturni projekti pa se ne morejo voditi izven okvira države. HNS lahko ima pomembno vlogo pri zastopanju interesov Hrvatov v BiH, vendar vodenje zunanje politike in to v imenu celotne države ni njegova pristojnost.

Takšna praksa škodi tako verodostojnosti BiH kot tudi samim Hrvatom, saj namesto institucionalne rešitve dobivamo simbolična srečanja in politično retoriko brez dejanskega učinka, ali pa je cilj povsem nekaj drugega, kar se javno ne sporoči! Verjetno je to drugo!