Ustavno sodišče BiH zavrnilo Dodikov pritožbo: Sodba, s katero je bil obsojen zaradi nespoštovanja odločitev visokega predstavnika, ostaja v veljavi

(Patria) - Ustavno sodišče BiH je na današnji 10. izredni plenarni seji zavrglo pritožbo nekdanjega predsednika Republike Srbske Milorada Dodika, s katero je izpodbijal pravnomočnost sodbe Sodišča BiH, s katero je bil obsojen zaradi nespoštovanja odločitev visokega predstavnika.

„Z odločbo o dopustnosti in utemeljenosti v zadevi št. AP-3722/25 (Milorad Dodik) je Ustavno sodišče zavrnilo kot neutemeljeno pritožbo Milorada Dodika, vloženo zoper sodbo Sodišča Bosne in Hercegovine št. S1 2 K 046070 25 Kž 2 z dne 12. junija 2025 v zvezi s členom II/3.e) Ustave Bosne in Hercegovine in členom 6. stavkom 1. Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (Evropska konvencija), členom 7. Evropske konvencije in členom 18. Evropske konvencije v zvezi s členom 6. Evropske konvencije.

Ustavno sodišče je zavrglo kot nedopustne pritožbe Milorada Dodika, vložene v zvezi s členom II/3.e) Ustave Bosne in Hercegovine in členom 6. stavkom 2. Evropske konvencije v zvezi z izjavami javnih uslužbencev, danimi med sojenjem pritožniku, ker so očitno (prima facie) neutemeljene.

Ustavno sodišče je zavrglo kot nedopustno pritožbo Milorada Dodika, vloženo zoper sklep Sodišča Bosne in Hercegovine št. S1 3 Iž 052766 25 Iž z dne 18. avgusta 2025 in odločbo Centralne volilne komisije Bosne in Hercegovine (CIK) št. 06-1-07-939/25 z dne 6. avgusta 2025 v zvezi s členom II/3.e) Ustave Bosne in Hercegovine in členom 6. stavkom 1. Evropske konvencije ter členom 3. Protokola št. 1 k Evropski konvenciji, ker je ratione materiae nezdružljiva z Ustavo Bosne in Hercegovine“, je zaključilo Ustavno sodišče BiH.

V obrazložitvi odločbe v zvezi z navedbo o kršitvi pravice do poštenega sojenja v zvezi s postopkom, ki je sledil po izdaji obsodilne sodbe Sodišča BiH (AP-4095/25), je Ustavno sodišče navedlo, da je v konkretnem primeru CIK po uradni dolžnosti izvedel postopek ugotavljanja prenehanja pritožnikovega mandata predsednika Republike Srbske.

Ta postopek je bil izveden v skladu z veljavnimi določbami volilnega zakona BiH po izdaji izpodbijane drugostopenjske sodbe Sodišča BiH v zadevi št. AP-3722/25, torej po tem, ko je obsodilna sodba zoper pritožnika postala pravnomočna.

Iz obrazložitve odločb CIK in Sodišča BiH izhaja, da se v tem postopku ni odločalo o ustavnosti in zakonitosti ravnanja Sodišča BiH v kazenskem postopku zoper pritožnika. Deklaratorni značaj izpodbijane odločbe CIK (ugotovitev prenehanja pritožnikovega mandata) je bil poudarjen tudi v odgovoru CIK na pritožbo.

Na podlagi tega je Ustavno sodišče zaključilo, da se z izpodbijanimi odločbami iz zadeve št. AP-4095/25 ni odločalo o pritožnikovih „državljanskih pravicah in obveznostih“ niti o „kazenski obtožbi“ v smislu člena 6. stavka 1. Evropske konvencije, zato garancije iz člena II/3.e) Ustave Bosne in Hercegovine in člena 6. stavka 1. Evropske konvencije niso uporabne na postopek, izveden pred CIK in Sodiščem BiH.

Takšen zaključek posledično izključuje tudi vsebinsko preizkušanje pritožnikovih navedb o domnevni pristranskosti članice sveta CIK V.B.P., ki je sodelovala pri izdaji izpodbijane odločbe CIK z dne 6. avgusta 2025, glede na to, da pravica do neodvisnega in nepristranskega sodišča v konvencijskem smislu predstavlja en segment pravice do poštenega sojenja.

Glede na navedeno je Ustavno sodišče ugotovilo, da so ti deli pritožbenih navedb ratione materiae nezdružljivi z Ustavo Bosne in Hercegovine in Evropsko konvencijo.

Nadalje je Ustavno sodišče v zvezi s pritožnikovimi navedbami glede kršitve načela kaznovanja samo na podlagi zakona iz člena 7. Evropske konvencije poudarilo, da gre za novo kaznivo dejanje, ki je bilo vključeno v kazenskopravni sistem z delovanjem visokega predstavnika.

Nadalje je bilo poudarjeno, da iz stanja spisa izhaja, da so redna sodišča prvič v pritožnikovem primeru uporabila in razlagala člen 203a Kazenskega zakonika Bosne in Hercegovine (neizvrševanje odločitev visokega predstavnika; KZBiH), zato ne moremo govoriti o primerljivih situacijah/precedensih.

Bistvo pritožnikovih ugovorov v zvezi z uporabo prava se nanaša na način sprejetja zakonske določbe, ki je bila uporabljena za pritožnika, ter na pravni status Christiana Schmidta kot visokega predstavnika in njegovo vlogo v pravnem sistemu Bosne in Hercegovine, torej njegovo pravico do izdajanja zakonov.

To se je v okoliščinah konkretnega primera nanašalo na pooblastilo visokega predstavnika za izdajo dveh odločb z dne 1. julija 2023, s katerima je preprečil začetek veljavnosti Zakona o objavi zakonov in drugih predpisov Republike Srbske ter Zakona o neupoštevanju odločb Ustavnega sodišča Bosne in Hercegovine, nato pa še odločbe z dne 1. julija 2023, s katero je bil sprejet Zakon o spremembah in dopolnitvah KZBiH in predpisano kaznivo dejanje, za katero je bil pritožnik preganjan in obsojen.

Glede pristojnosti visokega predstavnika za izdajanje zakonov je Ustavno sodišče poudarilo, da je že v več svojih prejšnjih odločbah izrazilo svoje stališče, da pooblastila visokega predstavnika izhajajo iz Priloge X, ustreznih resolucij Varnostnega sveta Združenih narodov in Bonske deklaracije, ter da ta pooblastila niso podvržena nadzoru Ustavnega sodišča, prav tako ne izvajanje teh pooblastil (glej npr. Odločbo o dopustnosti in utemeljenosti št. U-27/22 z dne 23. marca 2023, točka 72. in 73. z nadaljnjimi referencami, dostopno na www.ustavnisud.ba).

V konkretnem primeru je Ustavno sodišče ugotovilo, da je 1. julija 2023 visoki predstavnik posegel v pravni sistem Bosne in Hercegovine in namesto Parlamentarne skupščine Bosne in Hercegovine izdal Zakon o spremembah in dopolnitvah KZBiH.

V tem pogledu je po mnenju Ustavnega sodišča deloval kot zakonodajna oblast Bosne in Hercegovine, navedena dopolnitev KZBiH pa nedvomno ima naravo domačega predpisa, čigar ustavni nadzor ni predmet te pritožbe.

Zato je Ustavno sodišče ugotovilo, da so neutemeljene pritožnikove navedbe, ki so se nanašale na izpodbijanje pravnega statusa visokega predstavnika in njegovih pooblastil v kontekstu predpisovanja kaznivega dejanja iz člena 203a KZBiH, za katero je bil pritožnik spoznan za krivega.

Po mnenju Ustavnega sodišča so o tem podrobno razpravila redna sodišča, kar je bila tudi osnova celotnega kazenskega postopka. Zato Ustavno sodišče meni, da je bil v konkretnem primeru nedvomno izpolnjen temeljni pogoj iz člena 7. Evropske konvencije, da samo zakon lahko predpiše kaznivo dejanje in kazen, torej da je kaznivo dejanje jasno opredeljeno z zakonom.

Prav tako, v nasprotju s pritožnikovimi trditvami, Ustavno sodišče meni, da je bilo kaznivo dejanje, za katero je bil pritožnik obsojen, veljavno v času podpisa spornih ukazov.

Glede predvidljivosti in dostopnosti pravne norme, na podlagi katere je bil pritožnik obsojen in na podlagi katere mu je bila izrečena sporna varnostna ukrep, je bilo poudarjeno, da v situaciji, ko se, kot v konkretnem primeru, prvič razlaga določba kazenskega zakonika z zakonito pravno podlago in ki je jasno formulirana (člen 203a KZBiH), Ustavno sodišče meni, da so redna sodišča na ustrezen in zadosten način obravnavala vsa sporna vprašanja v zvezi s kvalitativnimi zahtevami iz člena 7. Evropske konvencije.

Po mnenju Ustavnega sodišča takšne razlage dejstev iz izpodbijanih sodb ne dajejo vtisa samovoljnosti.

Nadalje je Ustavno sodišče obravnavalo tudi pritožnikove navedbe v zvezi z neodvisnostjo in nepristranskostjo dveh sodnic Sodišča BiH, ki sta postopali v kazenskem postopku zoper pritožnika.

V zvezi s tem je Ustavno sodišče po pregledu teh pritožnikovih navedb ter dejstev in okoliščin primera ugotovilo, da nepristranskost sodnic v zadevi ni bila postavljena pod vprašaj, zato ni bila potrebna njihova izločitev. Zato je Ustavno sodišče ugotovilo, da v konkretnem primeru ni prišlo do kršitve pritožnikove pravice do neodvisnega in nepristranskega sodišča.

Glede javnosti sojenja Ustavno sodišče opaža, da je bila med celotnim kazenskim postopkom zagotovljena javnost sojenja in da se je glavne obravnave udeležilo veliko občinstvo. Po mnenju Ustavnega sodišča so redna sodišča podala jasne razloge, zakaj je bilo nujno sprejeti določene ukrepe za vzdrževanje reda v sodni dvorani.

Poudarjeno je bilo, da je pritožbeno senat ugotovil, da ni prišlo do prekinitve prenosa sojenja na monitorjih v delu, kjer sedi občinstvo. Zato je po mnenju Ustavnega sodišča jasno, da je občinstvo oziroma javnost lahko nemoteno spremljalo sojenje.

Glede pritožnikovih navedb, da odločitev o delegiranju ni bila sprejeta s strani funkcionalno pristojnega sodišča, je Ustavno sodišče poudarilo, da je pritožnikove navedbe o tem preveril pritožbeni senat v izpodbijani drugostopenjski sodbi.

Obrazložitev, ki je bila v zvezi s tem podana, je dovolj jasna in ni samovoljna, še posebej glede na to, da je šlo za vprašanje, o katerem je bilo predhodno pravnomočno odločeno. Pri tem je Ustavno sodišče poudarilo, da sodišče, pred katerim je pritožniku sodilo, ima vse pristojnosti za sojenje kot vsako drugo redno sodišče.

Gre za z zakonom vzpostavljeno sodišče, v katerem sodijo profesionalni sodniki in v čigar stvarno pristojnost spada ugotavljanje pritožnikove kazenske obtožbe iz člena 203a KZBiH. Zato je Ustavno sodišče ugotovilo, da so tudi te pritožnikove navedbe neutemeljene.

Nadalje je Ustavno sodišče ugotovilo, da je bil v konkretnem primeru izpolnjen pogoj iz načela „pravičnosti“, da se vsi dokazi izvedejo na glavni obravnavi v prisotnosti obtoženca z namenom zagotavljanja načela kontradiktornosti postopka.

Ustavno sodišče ni moglo zaključiti, da so redna sodišča s svojim načinom izvajanja dokaznega postopka v tej kazenskopravni zadevi presegla meje diskrecijske svobodne ocene dokazov, izvedenih v postopku, niti ni bila postavljena pod vprašaj „enakost orožij“, kar bi povzročilo kršitev člena 6. stavka 1. Evropske konvencije.

Ustavno sodišče meni, da redna sodišča v obrazložitvi izpodbijanih odločb niso spregledala podrobnega odgovora na vse pritožnikove argumente/ugovore, ki so bistveni za izid postopka v konkretnem primeru, ter da so podala ustrezne in zadostne razloge za svoje odločitve.

Prav tako je Ustavno sodišče obravnavalo tudi druge številne navedbe iz pritožbe v kontekstu pravice do poštenega sojenja, vendar je zaključilo, da ne sprožajo vprašanj, ki bi jih bilo treba posebej podrobno obravnavati. Zato Ustavno sodišče meni, da okoliščine konkretnega primera v luči prejšnjih obravnav in zaključkov ne dajejo vtisa, da je bil v kazenskem postopku zoper pritožnika, obravnavanem v celoti, kršena pravica do poštenega sojenja.

Glede na odločitev Ustavnega sodišča v tej zadevi je bilo odločeno, da ni nujno posebej obravnavati pritožnikov predlog za izdajo začasne odredbe, je sporočilo Ustavno sodišče BiH.

Spomnimo, Milorad Dodik je bil obsojen na eno leto zapora in šest let prepovedi opravljanja političnih funkcij, nato pa mu je CIK BiH odvzel mandat predsednika Republike Srbske. V zvezi s tem je izpodbijal tudi odločbo CIK, s katero so bili razpisani predčasne volitve za predsednika Republike Srbske.

Pritožbo je vložil 20. avgusta letos, dva tedna po odvzemu mandata.

Kljub vsemu Dodik ostaja na čelu SNSD, s čimer bo obdržal nedvomni vpliv na politične procese v Bosni in Hercegovini.

Na mestu vršilca dolžnosti predsednika Republike Srbske je trenutno Ana Trišić Babić, ki jo je na ta položaj imenovala Ljudska skupščina Republike Srbske, kar se je zgodilo v okviru dogovora Dodika in predstavnikov ZDA.