Zaposleni v NUB-u so leta 1992 reševali Vijećnico, danes brez podpore županje, ki skrbi za čevapčiče namesto za nacionalno bogastvo

Piše: Amra Vrabac

Zaposleni v Narodni in univerzitetni knjižnici BiH že drugi mesec vodijo "javno" bitko, da bi se končno rešil status te institucije, čeprav so že pet mesecev brez plače. Vsi nivoji oblasti, na katere so se obračali, si »umivajo roke« drug od drugega. In resnica je, da je NUB BiH kot ena najpomembnejših institucij v BiH, še posebej na področju založništva, pred propadom, in to le nekaj dni pred obeleževanjem 25. avgusta, ko je v noči z 25. na 26. avgust 1992. leta agresor obstrelil in požgal Vijećnico, v kateri je bila NUB BiH nastanjena od leta 1951.

Pri gašenju ognja ter reševanju tako Vijećnice kot knjig so takrat sodelovali tudi zaposleni v NUB BiH. Verjetno niso mogli niti slutiti, da bodo danes nove generacije zaposlenih prisiljene gasiti nove požare, a tokrat v obliki svojih delovnih mest, ker za njih nihče nima posluha.

Zaposleni v NUB BiH niso prejeli podpore sarajevske županje Benjamine Karić, ki lahko na isti dan obišče vsa dogajanja v Sarajevu, popoldne pa deli čevapčiče z visokim predstavnikom, vendar se ne more pridružiti delavcem NUB-a na protestnem shodu in v boju za svoje pravice.

Sicer pa Karićeva svojo funkcijo opravlja v prostoru, ki je nekoč hranil literarno zakladnico, po obnovi Vijećnice leta 2014 pa NUB BiH nikoli ni dobil nazaj svojega prostora.

Če se to že ni rešilo med mandati prejšnjih županov, potem bi Karićeva, ki se sama predstavlja kot borka za pravico in resnico, to morala izpeljati do konca. Ker je brskala po dokumentih za druge zadeve svojega predhodnika in z veseljem nadaljevala nekatere druge projekte, je nihče ne bi ustavil, če bi se odločila NUB-u vrniti Vijećnico.

In tako mora NUB danes iskati dovoljenje, da vstopi v Vijećnico in obeleži obletnico barbarskega zločina nad to institucijo, kjer so nekoč gostili na stotine tisočev študentov in raziskovalcev.

Danes zaposleni v NUB-u bivajo v neprimernih prostorih, ki so jim bili leta 1998 dodeljeni v začasno uporabo. In ta začasni rok poteče čez nekaj let, če bo do takrat še NUB in njeni zaposleni.

Ne primerjajoč ali zmanjšujoč usodo, ki je doletela eno sarajevsko tržnico novembra 2023. leta, a na pogorišče so se zgrnili vsi mogoči kantonalni funkcionarji, pa tudi županja Karić, ki je obljubila pomoč. In seveda, prodajalci, ki so v eni minuti izgubili vse, kar so imeli, si zaslužijo hitro reakcijo in pomoč oblasti, vendar ostaja vprašanje, na koga naj se danes še obrnejo zaposleni v NUB BiH. Na visokega predstavnika? Na odhajajočega vodjo Delegacije EU? Politiki so pokazali svoj obraz in od njih NUB nič ne more pričakovati.
Ministri v Vladi KS prelagajo odgovornost drug na drugega, zvezna ministrica za izobraževanje Jasna Duraković je sicer že prejela zaposlene v NUB-u, v današnjem pismu pa je od Ministrstva za znanost, visoko šolstvo in mlade zahtevala, da prevzame odgovornost, na katero se je zavezala Vlada, in izpolni zakonsko obveznost sofinanciranja plač in drugih stroškov NUB BiH.

In medtem ko se politiki danes igrajo z usodo te institucije in njenih zaposlenih, bodo jutri isto storili kateri koli drugi instituciji, pa tudi sami državi.

A samo če pogledamo uspehe NUB BiH in njeno članstvo v strokovnih združenjih in organizacijah, je jasno, da obstajajo ljudje, ki delajo, vendar so tudi delavci izčrpali vse, kar so mogli. Ostal jim je le še pritisk javnosti.

Navsezadnje, predstavljajte si katerega koli politika ali županjo Karić, da bi delala en mesec brez plače. Kako bi potem vračali kredite za stanovanja, vikende in apartmaje? A očitno se ne sprašujejo, kako zaposleni v NUB-u preživijo in kako bodo oni pričakali jesen in opremili otroke za šolo.