PRED SEJO PIC-a: Vladavina prava in nova normalnost v BiH, age se vežejo, kjer jim konji rečejo!

Piše: Muharem Cero

Zgodovina pomni, da naj bo svet še tako miren, pride čas, ko se aga veže, kjer konj reče. Zgodovina človeštva v velikih spremembah ruši cesarstva, imperijem označuje čas minljivosti ter ustvarja nova v okolju novih normalnosti. Tem procesom sledijo velike spremembe vrednostnih sistemov, stare pa prepuščajo normalnost novim.

Orodja sprememb so argumenti sile in moči, ustaljene norme mednarodne pravice pa postanejo zgolj potrošne fraze preteklih časov. Sila in moč rušita ustaljena pravila sobivanja velikih in močnih. Mali in nepripravljeni prepoznati dogajanja v nastajanju so zgolj poteptana trava v spopadu slonov moči.

Tako kot v primeru Bosna je bila najprej beseda hladna kot bosanski kamen, nato pa deklaracija v operacionalizaciji rečenega 'srbskega sveta', nesporen projekt teritorialnega hegemonizma, v naših razmerah rečenega velikosrbskega projekta.
Nič hitreje v nizu doseganja cilja se verbalizira teritorialni narativ srbske dežele na bosanskem ozemlju.

Kljub nespornosti reševanja statusa državnega premoženja z obveznostjo sprejetja zakona o upravljanju in koriščenju ter razpolaganju, je zdaj sledil izrecen odgovor o neobstoju tega premoženjsko-pravnega in civilno-pravnega instituta – državnega premoženja.

Beograjski narativ, čeprav je bil doslej skrivnosten in prikrit, se je razgalil v polnem izrazu, z deklaracijo pa so začeli uresničevati hegemonistični cilj.
Prej šibki glasovi iste narave 'neobstoja instituta državnega premoženja' so bili izpodbijani še z nižjim tonom domačih političnih akterjev, mednarodna skupnost pa razen izražanja zaskrbljenosti ali pozivov k dogovoru in konsenzu sama ni ponujala jasnih in ustavno utemeljenih smernic za rešitev skoraj 32-letnega pomanjkljivega Daytonskega mirovnega sporazuma (DMS).

Samooklicani politik, ne diplomat s statusom visokega predstavnika v BiH Christian Schmidt, mimo obveznosti končne avtoritete pri razlagi DMS, v zadnjih treh nastopih v medijih skoraj presenečen na novo odpira vse možnosti rešitve tega vprašanja, celo gre na roko rešitvam, ki izhajajo iz črke in duha deklaracije 'vsesrbskega zbora'.

Včasih se dobi vtis površnega poznavanja materije državnega premoženja imenovanega Schmidta, zato odgovore na vprašanja daje z večpomensko razlago z obrazložitvijo, da je treba še naprej iskati do končne rešitve ob iskanju ustreznih paralelizmov v obstoječih modelih držav regije in širše.

Vsi ti intervjuji so bili dani tik pred dvodnevnim zasedanjem Upravnega odbora Sveta za implementacijo miru v BiH, zato se upravičeno lahko vprašamo, ali so to le stališča visokega predstavnika ali pa so usklajena z vladami UO PIC-a, katerega je on le visoki uradnik.

Tisti, ki se ukvarja z vprašanjem državnega premoženja bodisi s sodelovanjem v izvršni ali zakonodajni oblasti na vseh ravneh v BiH, kot tudi tisti, ki od zunaj spremljajo celotno zadevo, bi se morali vprašati, zakaj Schmidt v politični ekvilibristiki in ravnovesju narativa nikoli ni opredelil do dejstva, da je portfelj državnega premoženja v svojem nastanku in ustvarjanju v precejšnji meri rezultat pravnega nasilja avtoritarnega režima prejšnje družbenopolitične ureditve nekdanje SFRJ.

In čeprav je bil večkrat opozorjen o nujnosti sprejetja zakona o denacionalizaciji in vrnitvi zasebnega premoženja, ki je prevladujoči, pravno nasilno odvzeti, fundus državnega premoženja tudi v BiH. Odsotnost mednarodnega pritiska za sprejetje zakona o denacionalizaciji in restituciji v BiH spodbuja procese etno-teritorializacije BiH po konsociativnem federalnem modelu.

Konsociativni federalizem v svojem bistvu zaželenosti je najpogubnejši antibosanski model boljše prihodnosti, v samem njenem bistvu pa je potrditev etničnih čiščenj, vojnih zločinov in celo genocidov.

Dvodnevno sarajevsko zasedanje UO PIC-a v okoliščinah političnih agresij na BiH brez pretiravanja je zgodovinskega pomena, zato od njegovega sporočila in opredelitve do vprašanj sklepov iz deklaracije 'vsesrbskega zbora' ter jasne opredelitve o nujnosti sprejetja zakona o upravljanju in koriščenju državnega premoženja BiH ob upoštevanju reševanja vprašanja denacionalizacije in restitucije se v veliki meri Bosna postavlja na nepovratno pot evrointegracij.

Vse drugo bi bilo prevara in izdaja obljub iz Daytona. Naj se v tej zgodbi age in konji sami prepoznajo, ne bo težko!