V VOLILNI ZAKON Maršal(ka) je lahko zemljevid za funkcionalnost BiH

Piše: Muharem Cero

---

Stara je bosanska "što kapa, to i procuri". E baš tako na velika vrata s kapaljke u javni in politički prostor nezvana uvuče se v predvolilnem času in navodna nujnost spremembe in dopolnitve volilnega zakona, pa tudi samega črke, bolj pa duha ustave FBiH. Ni več zelo pomembno, ali je napovedana vsebina spremembe izvorno mednarodna (PIC-ova in OHR-ova) ali je lobistični diktat, čemur so nekateri nagnjeni, uspešnosti politike Republike Hrvaške.

Sami učinki, čigavega "truda" že, se uresničujejo. Ne bo minilo veliko časa po starem balkanskem znani bodo tako tisti iz svetlobe kot tisti iz politične teme. Obrazložitev ponujenemu dejanju, obveznosti vsiljevanja dopolnitev volilnega zakona s strani visokega predstavnika, so iskanje kompromisa v načinu izvajanja sodb ustavnega sodišča v zadevi Ljubić, pa tudi sodb sodišča za človekove pravice v Strasbourgu (ki so po nekem čudežu izginile iz obveznosti izvajanja).

Kompromis k napovedani rešitvi ne vsebuje osnovnih elementov samega dejanja kompromisa, ne proizvaja učinkov enakega zadovoljstva in enakega nezadovoljstva obeh strani v kompromisu. Če je, in v kar vsaj za zdaj ni mogoče zanesljivo dvomiti, doseganje večje stopnje funkcionalnosti bh. entitete Federacije, potem napovedani pristop ne daje zagotovil o možnosti uresničitve zastavljenega cilja. 

Strah ene strani, Bošnjakov in ostalih, ni brez podlage. Razlogi njihovega strahu so iz preferencije teritorialno etnične izključnosti, zato se jim upravičeno zdi, da so ponujene rešitve na sledu operacionalizacije resolucij o konsociativnem federalizmu v BiH in da je to le prvi korak na poti federalizacije FBiH po etno-teritorialnem modelu, kar ustvarja prepričanje in slutnje, da dejansko stanje razrušene družbe v vojni proti BiH kljub sankcioniranju Mednarodnega sodišča v Haagu, na mala vrata postaja nova ustavno-pravna realnost. 

Da bi se ti strahovi in utemeljene slutnje onemogočili, preprečili, preprečili in trajno odpravili, bi bil dovolj le majhen napor visokega predstavnika Christiana Schmidta in dobra volja mednarodne skupnosti, da omogoči in izvede delno izvajanje sodbe o državnem premoženju ustavnega sodišča BiH U1/11, kot tudi sledečih odločb o kmetijskih in gozdnih zemljiščih. 

Agenda 5 + 2, s petim ciljem obvezuje reševanje vprašanja državnega premoženja (javnih dobrin, premoženja iz nasledstva SFRJ, kot tudi vsega drugega premoženja, ki so na dan 31. 12. 1991 in 6. 4. 1992 bile lastništvo Bosne in Hercegovine in bivše SFRJ). Sodba U1/11 je naslonjena na Zakon o začasni prepovedi razpolaganja z državnim premoženjem BiH na celotnem njenem ozemlju, sprejet aprila 2005. Peti cilj skupaj s preostalima dvema pogojema se lahko uporabi kot sprostitveno sredstvo za ustvarjanje okolja, v katerem bi se institucionalno reševalo vprašanje sprememb in dopolnitev volilnega zakona v FBiH. 

Majhen napor bi bil v dajanju naloga za začetek t. i. prvega vpisa državnega premoženja na titularja državo BiH. Ta pristop ne osvobaja obveznosti sprejetja zakona o upravljanju, uporabi in razpolaganju z državnim premoženjem v parlamentu BiH, vendar celoten ta proces pripelje v veliko enostavnejšo obliko izvajanja in ga prilagodi zemljevidu poti, po katerem je bilo državno premoženje reševano ob prenosu lastništva z BiH na ZDA v zadevi dodelitve zemljišča za stavbo veleposlaništva ZDA na državnem premoženju. 

Zemljevid poti v zadevi "Maršalka" potrjuje, da ima tak pristop svojo ustavno in zakonsko podlago, ter bi moral, mogel in moral biti osnova za poenostavitev reševanja vprašanja državnega premoženja z uvedbo titularja lastništva - države BiH v posest lastnega premoženja. 

Povsem gotovo bi s tem dejanjem in pristopom prvega vpisa državnega premoženja na državo BiH bila olajšana tudi sama pot izvajanja ustavnih in mednarodnih sodb v postopku sprememb volilnega zakona. 

Pričakovati je, da se o takem pristopu izrečejo domači politični akterji, pa tudi tisti, ki v tem trenutku vodijo celotno zgodbo. Domači politični akterji, vsaj tisti probosanski, v tem trenutku morajo preseči lastne politične nečimrnosti in govoriti z enim glasom. Tisti drugi, ki jih z enim imenom imenujemo mednarodna skupnost, karkoli že to je, morajo vedeti, da so strahovi lahko gonilniki nepredvidljivih reakcij.