Trumpov načrt za Bosno

• V vodilni reviji "Foreign Affairs" z dne 9. aprila 2025, v članku bosansko-hercegovskega avtorja Ismeta Fatiha Čančarja, je pozornost ameriške javnosti, pred Parlamentarno skupščino Nata od 22. do 25. maja, Dayton, močno usmerjena proti Bosni in Hercegovini s ključnim sporočilom: "Če Evropa ob pomoči Združenih držav Amerike ne bo sposobna ustaviti Dodika, je vprašanje, kako bo ustavila Putina".



Napisal: Fuad Đidić

Najboljši ameriški poznavalci diplomacije prek strani vodilne revije "Foreign Affairs" pogosto znajo poslati sporočilo državam ali voditeljem posameznih držav z izbiro tem in avtorjev.

Ko se je na straneh te revije pojavil članek Ismeta Fatiha Čančarja, mladega bosansko-hercegovskega Fulbrightovega štipendista, z naslovom "Kako lahko Bosna razdeli Evropo" (9. april 2025), je javnosti zagotovo poslalo več pomembnih sporočil.

Ameriška zunanjepolitična skupnost je očitno ocenila, da je končno dozorel čas, da slišimo ne glas opazovalca bosansko-hercegovskih razmer, temveč da slišimo avtentičen glas avtorja, ki pripada Bosni in Hercegovini, akademsko in poklicno.

Povsem spodbudno sporočilo za Bosno in Hercegovino: "Imate pravico do svojega glasu in želimo slišati vaš glas...". Treba je spomniti, da je to prvi članek bosanskega avtorja po letu 2017 v "Foreign Affairsu" in ki pred javnostjo v precej pomembnih trenutkih, še posebej pred 30. obletnico Daytonskega sporazuma, izhaja z močnimi spodbudami za obnovo ameriške odločnosti v Bosni, ki so jo Združene države Amerike leta 1995 izkazale s pošiljanjem svojih vojaških enot za zaščito miru, vzpostavljenega z daytonsko pogodbo v Bosni in Hercegovini.

Trumpova priložnost leži tam, kjer Bidnu ni uspelo, in kjer je, tako kot sama Evropa, katastrofalno "podedoval" pri vprašanju Bosne. Skoraj v duhu ofenzivnega realista zaznava, da je problem, ki je odložen desetletja, mogoče rešiti ne na podlagi nove vojaške intervencije, temveč na podlagi kreativne politike in pogumne pobude, z določenimi mehanizmi nadzora.

Dodatni razlog za takšno odločnost Čančar vidi v dejstvu, da je Amerika že razumela in zaznala, da se v usodi njihovega največjega diplomatskega podviga v zadnjih tridesetih letih dogaja nekaj bistveno "drugačnega".

To bistveno "drugačno" na najboljši način razkriva spremenjene geopolitične okoliščine in "zaspano" Evropo, ki brez veliko potrebnega samozaupanja pri ustavljanju secesionističnih ambicij Dodika, že desetletja prelagajo evroatlantsko pot Bosne in Hercegovine na zadnje mesto v koloni.

Takšen diplomatski projekt ne služi več interesom Amerike, temveč paradoksalno, se je obrnil proti interesom Amerike: Putin postaja dominantni igralec na Balkanu, Moskva kot tudi srbski secesionisti so precej ohrabreni pri reaktivaciji in implementaciji krvavih politik iz 90. let, Orban in Vučić postajata osnova za zavezništvo avtoritarnih držav, razdeljena Evropa pri vprašanju Bosne pa je nevarnost tudi za samo Ameriko.

V koreninah daytonskega projekta se nahajajo politične protislovnosti in na podlagi tega Čančar izhaja v uglednem "Global Policy" s publikacijo načrta poti za Dayton 2.0. V njem z pravico zahteva ukrepanje OHR-ja in visokega predstavnika zaradi sprožitve ustavnih reform, sprejetja zakonodaje, da bi onemogočili etnično in tudi entitetno zlorabo pravice do veta, okrepitev centralnih institucij s funkcijo dejanskega premierja države, najmanj 6 novih ministrstev, ustanovitev neodvisne vojaške obveščevalne agencije in še vrsto drugih varnostnih ukrepov, vključno z razporeditvijo mirovnih sil EUFOR-ja na meje s Srbijo, ter pravilno predlaga posvetitev posebne pozornosti Brčko distriktu.



Kot ključno prioriteto pa Čančar predlaga, da Amerika vzpostavi "četverni" partnerski zavezništvo z Veliko Britanijo, Turčijo in Norveško, preko katerega bi se zagotovila varnostna jamstva za Bosno in Hercegovino pred vstopom v zvezo NATO.

Povsem pravilno je, da je za varnost Bosne in Hercegovine nujno nekakšen večstranski okvir kot bodoča osnova za krepitev njene obrambne sposobnosti in kapacitet, ki obstaja prav v tem štirikotniku. Ideja večstranskega okvira za Bosno in Hercegovino je upravičena toliko bolj, ker je v regiji že vzpostavljena "trojna pobuda" Hrvaške, Albanije in Kosova, napovedan pa je tudi nov "vojaški zavezništvo" Srbije, Madžarske in entitete RS.

Pomembna prednost te pobude "četvernega partnerstva" je nepovraten vstop tudi evropskih sil v zagotavljanje jamstev za varnost Bosne in Hercegovine, ki poleg dobrih diplomatskih odnosov z vsemi državami regije, v državah Balkana že prisotne tudi z vojaškimi silami (EUFOR in KFOR), kot tudi proizvodnimi obrambnimi kapacitetami (Kosovo, Albanija, Hrvaška...).

V omenjenem članku je Čančar ekspliciten v ocenah, da je nujno procesuiranje za neustavno delovanje in zamenjava Milorada Dodika in njegovih sodelavcev, in da je končno ustavitev politike Beograda edini način reševanja vprašanja zgodovinskega srbskega iredentizma in trdna vezanost za politiko evropskih voditeljev, kot je Orban in drugih evropskih desničarjev v projektu "sedenja na dveh stolih".

Vsekakor pa opozarja na upravičenost evropskih sankcij za Dodika kot način njegove izolacije in verjame, da se prav tu nahaja ključni test za evropsko trojko: Starmerja, Merza in Macrona, in ali so sposobni zapolniti vakuum, ki nastane ob morebitnem odhodu Američanov.



V pogovoru z Jimom O'Brienom v Washingtonu v zadnjih dneh njegove službe na State Departmentu, je Čančar prepoznal, da eden glavnih ustvarjalcev pravne vsebine daytonskega sporazuma, pri vprašanju političnega "zastoja" in "razpada" Bosne, izhod vidi v "pacifikaciji" Beograda in Zagreba glede Bosne in Hercegovine. To z drugimi besedami pomeni pacifikacijo preko dajanja koncesij na račun bosanske države.

Vendar pa je takšna politika privedla tudi do najresnejše politične in varnostne krize na Balkanu in v Bosni in Hercegovini. Z sprejetjem kakršnekoli "srbocentrične strategije" ameriška diplomacija pade na trak brutalnega realizma sile, takšen pristop pa zagotavlja poglabljanje krize v Bosni in Hercegovini z resnimi posledicami.

Levji del aktivnosti v Washingtonu, ki jih je Čančar vložil, bodisi preko niza okroglih miz, pogovorov ali predavanj, se je zbral v enotnem sklepu, da ideja "pacifikacije", ki je prevladovala v političnem diskurzu večine ameriških odločevalcev, ne more dati nobenih rezultatov, ker takšen projekt pacifikacije v bistvu rodi - nadaljevanje "putinizacije" regije, in končno prinese vnaprej projektirano uničenje Bosne in Hercegovine v velikodržavnih projektih sosedov.

V nekaterih drugih člankih v uglednih zahodnih revijah Čančar poziva k osvoboditvi od iluzij, da bomo mi, sodeč po nekaj prejšnjih spodbudnih sporočilih iz Trumpovega kroga, z Trumpovo administracijo lahko zlahka šli naprej. Ne nujno zaradi možnih sprememb odnosov med Bosno in Hercegovino in Združenimi državami Amerike, temveč toliko bolj, ker se prav pred našimi očmi hitro spreminja narava globalne geopolitike v smeri vzpostavljanja neprijetne transakcijske diplomacije kot povsem nove dejstva pri reševanju bosanskega vprašanja. To ne pomeni, da naj sodelovanje z Ameriko preneha, ampak pomeni sprejetje novih realnosti pri kreaciji prihodnjih strateških delovanj Bosne in Hercegovine.

Era našega zanašanja na paradigmo ameriške izključne obrambe evropskega varnostnega okvira je najverjetneje končana, in to potrjujejo izjave ameriškega ministra za obrambo Petea Hegsetha, ki je že nekaj mesecev prej napovedal ta razhod v evroatlantskih odnosih v režimu, kakršen je vladal v preteklih desetletjih.

V takšni konstelaciji se Bosna in Hercegovina prav sooča z največjim tveganjem uničenja v svoji novejši zgodovini, je napisal za "Foreign Affairs" Čančar. Če želi Evropska unija videti uspeh v tekočem projektu vojaškega varnostnega združevanja, potem je njen ključni test v Bosni in Hercegovini.

Če bo Evropa (seveda ob pomoči Američanov) sposobna ustaviti Dodikovo otimanje ozemlja, bo celina pokazala svojo obrambno resnost. Čančar je pozornost ameriške javnosti, ki pozorno spremlja, kaj se dogaja z Evropo, v katero smer se bo usmerila - britansko ali francosko-nemško - vendarle usmeril proti Bosni in Hercegovini tako, da je prihodnost evropskega političnega projekta miru povezala z obstankom Bosne in Hercegovine.

Če Evropa (seveda ob pomoči Američanov) ne bo sposobna ustaviti Dodika, je vprašanje, sklene Čančar, kako bo sposobna ustaviti Putina...