Trojka, Mile in Vojin — ljubezen v času secesionizma

Napisal: Rasim Belko

Diplomant Fakultete za poslovne študije na zelo sporni univerzi Megatrend v Beogradu nam je danes s socialnih omrežij in nekaterih medijev poskušal začrtati strategijo mednarodnih odnosov Bosne in Hercegovine.

Dovolj mu je, pravi, navijanja za ene in druge, vse je večno zanimanje. In nedvomno lahko definicijo večnega zaveznika, imenovanega interes, postavi Vojin Mijatović, saj je v zadnjih petih letih dokazal, kako se skozi interesne smeri od političnega anonimneža pride do mesta podpredsednika vlade Federacije in enega ključnih ljudi SDP-ja.

Kdo stoji za Mijatovićevim delovanjem in ga motivira, smo pisali večkrat in ni treba ponavljati resnih dvomov o njegovih povezavah z obveščevalnim in kriminalnim sektorjem v Srbiji.

Toda preden nam je pojasnil Bližnji vzhod, rusko-ukrajinsko vojno in geopolitične tokove, bi bilo dobro, da bi se Mijatović dotaknil neposredne obtožbe ministra za obrambo SDP-ja Zukana Heleza.

Helez je javno in precej neposredno pokazal s prstom na krivce, zaradi katerih je bil Milorad Dodik zaželjen »proevropski« partner bloka Trojka pri oblikovanju državne oblasti po splošnih volitvah leta 2022.

»To je ta ekipa iz Banja Luke, to je bila njihova ocena, jaz nisem vedel niti številk,« je med drugim dejal Helez.

Tisti iz Banja Luke v Helezovi zgodbi so Vojin Mijatović, Saša Grbić in ekipa. Toda tako ta ekipa kot njihov vodja Nermin Nikšić verjetno računajo na tradicionalno kolektivno amnezijo javnosti BiH in na to, da bomo pozabili, kako je Nikšić javno v TV oddajah lagal, da je podprl opozicijskega kandidata.

Danes pa, ko je Dodik dobil, kar je želel, in ko mehanizem Trojke ne potrebuje, se ustvarja propagandna fama, da Trojka Dodika rešuje za vedno. In to je še ena laž iz kuhinje SDP-ja z začimbami iz NiP-ja.

Toda preden nas »rešijo Dodika«, bi morali Mijatović in ekipa pojasniti, zakaj je bil Dodik njihova izbira, kakšni strateški politični in družbeni principi so osvetlili pot ohranjanja Dodika na oblasti. Pojasnilo ne bo dovolj, za slabe poteze je treba izstaviti račun odgovornosti.

Zaradi napačnih odločitev Vojina Mijatovića in SDP-ja imamo danes na sceni najtežjo politično in varnostno krizo doslej. Dodik je dovolj močan, da blokira državno raven, in dovolj avtoritativen, da nadzoruje entiteto RS.

In tu pridemo do njegovega veličanstva interesa! In spet nam mora Vojin Mijatović pojasniti, ali obstajajo in kakšni interesi so opredelili njega, njegovo ekipo iz Banja Luke in SDP, da se je Dodiku odprl prostor državne oblasti?

Državni interesi, kot vidimo in kot priznava Helez, niso! Kajti državni interes, ki ga je propagirala tudi Trojka, je bil pospešen evropski pot, ki se je posledično z odločitvami Mijatovića in ekipe iz Banja Luke spremenil v pot notranjega razpada z vključenimi vsemi elementi udara na ustavni red Bosne in Hercegovine!

Mislim, da lahko s polnim upravičenjem sklepamo, da je Mijatović zaradi strategije interesa in njegova ekipa iz Banja Luke sostorilec Miloradu Dodiku pri rušenju ustavnega reda Bosne in Hercegovine ter blokiranju evropske poti.

Kajti Dodik je bil Mijatovićeva izbira in to, da so faze secesionizma pri Dodiku izmenične, včasih blažje, včasih močnejše, ne opravičuje in ne oprošča odgovornosti Mijatovića in ekipe dejstva, da nas je ujel, zelo verjetno tudi za dalj časa.

Morda pa, da bomo pošteni, ni fer vse valiti na Vojina Mijatovića. Morda je človek le skromen učenec megatrendovske šole mišljenja, kjer te naučijo, da je vse naprodaj, samo cena mora biti prava. Če se še k temu prištejejo obveščevalne matematike Srbije, je vse za pet. V državi, kjer je izobrazba blago, politika stojnica, državniški princip pa »videli bomo, če bo šlo — bo šlo«, zakaj bi od Vojina pričakovali več?

Navsezadnje Vojin ni izumil Dodika, tako kot Dodik ni izumil secesionizma. To so stara obrt, prenaša se iz roda v rod, SDP pa je očitno našel v Mijatoviću pravega vajenca za obrt preživetja. Danes Dodikova izbira, jutri opozicionar po potrebi, pojutrišnjem strokovnjak za Bližnji vzhod, vse iz Banja Luke, mesta, kjer, glej čudo, vse poti, ki vodijo v Sarajevo – so enosmerne.

Kar zadeva državni interes, eh, to je pri nas kot tista urbana legenda o poštenem razpisu – vsi so slišali, nihče ni videl. Zato je interes, v verziji Vojina Mijatovića, pravzaprav isto kot univerzalni daljinski upravljalnik za TV – en za vse kanale, pa kamor obrneš.

In zdaj, ko je Dodik dobil, kar je hotel, Trojka ostala brez adutov, evropska pot pa se je spremenila v balkansko zmedo, je treba izmišljati nove sovražnike in stare prijatelje. Kajti ni problem, da smo prodali principe, ampak da nismo vzeli več.

Na koncu je morda najbolje, da Mijatović, Grbić in ekipa zaključijo to sezono političnega resničnostnega šova na način, kot se spodobi – z enim velikim selfijem pred Narodno skupščino RS, z napisom: »Mi smo to delali zaradi interesa. Ne vašega, ampak komu je mar?«

Ljudje bodo že pozabili. Do naslednjih volitev.